Odlomki iz gledališkega lista

Aleksej Nikolajevič Arbuzov (1908–1986), sovjetski oziroma ruski dramatik, v svojem času zelo uspešen vsestranski gledališčnik (dramatik, režiser, igralec, direktor), je Staromodno komedijo napisal leta 1975; nostalgično romantična komedija je postala velika uspešnica gledališč v državah nekdanjega vzhodnega bloka (v Sloveniji je bila uprizorjena v ljubljanski Drami leta 1977 v režiji Mirana Herzoga, igrala pa sta Štefka Drolčeva in Rudi Kosmač).
(Vili Ravnjak: Staromodna komedija »Vse svoje življenje najbrž nisva počela nič drugega, kot da sva si šla naproti«)

Arbuzov je v svoji več kot petdeset let dolgi karieri napisal dobrih trideset dramskih del, ki so jih še za njegovega življenja igrali povsod po svetu. Leta 1982 so jih uprizarjali v kar 34 državah. Njegov veliki uspeh je bil za marsikoga uganka, saj je Arbuzov kot sovjetski dramatik svoja dela zmeraj posvečal problemom, ki so vznemirjali Sovjetsko zvezo, ta pa se je zelo razlikovala od preostalega sveta. V zgodovini države ni bilo nobenega pomembnega dogodka, na katerega se Arbuzov ne bi odzval: kolektivizacija (Šestero ljubljenih), gradnja moskovskega metroja (Dolga pot), druga svetovna vojna (Hišica na obrobju, Nočna izpoved, Moj ubogi Marat, Nesmrtni, Leta popotovanj), megalomanski gradbeni projekti (Irkutska zgodba) itn. Ampak vse to je pri njem zgolj zgodovinsko ozadje, ki v resnici zelo malo vpliva na recepcijo igre. Arbuzov je družbenozgodovinsko dogajanje svoje dobe presegal ‒ aktualno in vsakdanje se je pri njem zmeraj prepletalo z nadčasnim, ideološke osti pa v njegovih delih sploh ni čutiti. Njegove zgodbe so univerzalne, tako da so se v njih našli ljudje povsod po svetu. Ruska kritika je na različnih razvojnih stopnjah njegove dramatike ugotavljala, da so junaki Arbuzova nenavadno neodvisni, svobodni od vsakdanjih in socialnih okoliščin, na ozadju katerih obstajajo. To so razlagali s tem, da značaj teh junakov sloni na njihovi naturi, na notranjem, globinskem bistvu, ki ni socialno determinirano.
(Borut Kraševec: O Staromodni komediji)

Osnovo zgodbe Staromodne komedije tvori poletna romanca med letoviškim zdravnikom in cirkuško artistko v poznih zrelih letih. On (Rodión Nikolajevič) in Ona (Lidija Vasiljevna) sta v evropski komediografiji sicer že stoletja znana značajska tipa: on zadržan, vase povlečen, resnoben, romantičen, bolj kot ne ženomrzec, ona naivka, zapeljivka, odprta, prostodušna, nasmejana … Trk takšnih osebnosti je odrsko vedno zanimiv, saj prinaša obilo možnosti za razvoj vsakovrstnih komedijskih situacij.
(Vili Ravnjak: Staromodna komedija »Vse svoje življenje najbrž nisva počela nič drugega, kot da sva si šla naproti«)

Staromodna komedija torej obuja večno temo prvega srečanja in rojstva ljubezni. Toda prva srečanja glavnih junakov so dokaj konfliktna, v prvih prizorih se še iščeta. Postopno se razjasnijo glavni dogodki njunih minulih življenj, med katerimi nekateri še zdaleč niso komični: on je med drugo svetovno vojno izgubil ženo, ona pa sina. Spominski vrinki, ki osvetlijo njuno preteklost, mnoge prizore obarvajo dramatično. In vendar je to delo komedija, ne pa drama, ki jih sicer v ustvarjanju Arbuzova ne manjka.
(Borut Kraševec: O Staromodni komediji)

Danes mora biti erotična želja takoj uresničena, za odlašanje ni časa. Potrošniški slogan Uživaj zdaj! velja povsod, zato veščine počasnega zapeljevanja (dvorjenja) niso več v modi. Staromodna komedija prikazuje povsem drugačen vzorec intimnega zbliževanja. Bistveno je samo trajanje zbliževanja. Partnerja imata dovolj časa, da se medsebojno spoznavata in na ta način postopno zgradita most ljubezni in zaupanja. Drug z drugega odstranjujeta ovoje ega (kot bi lupila čebulo), bolj kot sta si blizu, bolj sta si všeč.
(Vili Ravnjak: Staromodna komedija »Vse svoje življenje najbrž nisva počela nič drugega, kot da sva si šla naproti«)

(Iz gledališkega lista uprizoritve)