Matjaž Zupančič je eden najbolj prepoznavnih sodobnih slovenskih dramatikov, njegove drame so bile igrane v različnih slovenskih gledališčih in tudi v tujini – v Srbiji, na Hrvaškem, v Švici, Luksemburgu, na Poljskem, v Makedoniji, na Slovaškem, v Bosni in Hercegovini, Bolgariji in Rusiji … Koncertne uprizoritve njegovih dram so bile v Avstriji, Veliki Britaniji in Rusiji. Je dobitnik številnih nagrad; med njimi velja omeniti Župančičevo nagrado za gledališki opus, za dramatiko je prejel pet Grumovih nagrad za najboljšo slovensko izvirno dramo za igre Vladimir (1998), Goli pianist (2000), Hodnik (2003), Razred (2006) in Shocking Shopping (2011). Za komedijo Vorkšop na Moljera je prejel nagrado žlahtno komedijsko pero na festivalu Dnevi komedije 2014.

Problematizacija sodobnega sveta in njegovih problemov, zanimive zgodbe s presenetljivimi preobrati, udaren dialog, ostro izrisani značaji ter posebne usode posameznikov so tipične lastnosti Zupančičeve dramatike. Zaradi svežih idej in raznolikih tem, ki se jih v svojih delih loteva, je zanimiv ne le za domače okolje, temveč tudi za širši prostor.

Blaž Lukan je v spremni besedi h knjižni izdaji drame Razred o Zupančičevi dramatiki zapisal: Pri tem niso več toliko pomembne žanrske karakteristike pisanja kot dramaturške forme, temveč tematska zasidranost zupančičevskega dramskega sveta v izvirni varianti razumevanja ustroja sodobnosti. Ta se izraža skozi Zupančičev diskurz kot vseskozi problematična, hkrati pa dramsko nadvse produktivna snov. Problematizacija sodobnosti navsezadnje rezultira tudi v seriji novih, sodobnih dramskih motivov, likov, zapletov in konsekvenc (Blaž Lukan, "Srečni novi razred" ali Drama samouprizarjanja, v Matjaž Zupančič, Razred, str. 75).

Že v nekaterih prejšnjih Zupančičevih igrah so se pojavljali določeni komični motivi in situacije, na primer v igri Goli pianist ali Mala nočna muzika, ki jo je avtor žanrsko označil za črno komedijo in Bolje tič v roki kot tat na strehi, ki jo je označil kot absurdno komedijo. Če so bile v njegovih prejšnjih igrah komične prvine skrite v groteski in absurdnosti sveta, se je v svoji novi komediji Zupančič izkazal kot odlični sodobni komediograf. Situacija same komedije, duhovitost dialogov in ostro tipološko zarisane dramske osebe so osnova, iz katere izhaja avtor in vse zgoraj našteto cepi na tematiko gledališča – področja, ki ga nedvomno izjemno dobro pozna kot gledališki režiser, redni profesor na AGRFT in dramatik.

Že sam naslov Vorkšop na Moljera napove povezavo z najbolj znanim klasičnim komediografom Molièrom. Značilnost Molièrovih komedij je bila, da je bil izvrsten opazovalec narave ljudi in njihovih slabosti – pobožno svetohlinstvo, samovšečnost, nečimrnost, skopost, hipohondrija, ljubosumje, pokvarjenost …, ki se jim je posmehoval. V svojih delih se je boril za moralnost, ni pa bil moralističen. Zavedal se je, da v družbi obstajajo ljudje različnega kova in različnih (ne)vrednot in le-te je skušal prikazati v vsej njihovi plastičnosti.

Komedija Vorkšop na Moljera se duhovito poigrava z znano gledališko predlogo – Molièrovim Tartuffom in jo umešča v sodobni čas; avtor z ostrim peresom okrca blef in puhlost nekaterih sodobnih gledaliških prijemov. Skozi gledališki medij se avtor ponorčuje iz bleščečega videza brez prave vsebine, ki je dandanes pogost pojav na vseh področjih človeškega bivanja.

Sam lik Tartuffa se je tekom stoletij razvil v mit, v občo prispodobo svetohlinca. Hlinjenje pa je bilo tudi dejansko podoba družabnega in duhovnega sveta 17. stoletja. Molière sam je na lastni koži velikokrat občutil  težave v okolju, polnem hinavcev, ki so omadeževali njegovo delo in mu s svojim obrekovanjem grenili življenje. Tudi danes ni nič drugače – hinavščina, prenarejanje, svetohlinstvo so temelj sodobne družbe, politike, diktata medijev, pogosto pa tudi medosebnih odnosov. Ni naključje, da je Matjaž Zupančič za izhodišče svoje komedije izbral prav problem tartuffovsta, čeprav bi si morda lahko izposodil tudi kakšno drugo znamenito igro iz bogate zakladnice svetovne dramatike. Tartuffe se namreč ukvarja s hinavščino in moralo, Zupančičeva drama pa se v povezavi s sodobnim blefom ukvarja tudi z vprašanjem avtorskih pravic. Preko prikazovanja svetohlinstva in hinavščine je želel Molière obračunati s pojavom le-tega v duhovniških krogih svojega časa, medtem ko se Zupančič ukvarja z vprašanjem sprenevedanja v umetniških krogih. Teorija zgodovine drame komediji Tartuffe priznava izjemno čisto dramaturgijo in Zupančič hoče ravno na takšnem primeru pokazati, kaj vse se lahko zgodi z dramami, ko potečejo avtorske pravice in ko lahko vsak ustvarjalec, ki samega sebe imenuje umetnik, z velikimi avtorji in njihovimi dramami dela, karkoli mu pade na pamet pod krinko aktualnosti in novodobnih konceptov, za katere je pogosto značilno, da si ne znajo/zmorejo ustvariti svojega avtentičnega materiala in da velike avtorje in njihove dramske predloge uporabijo zgolj za svojo samopromocijo pod pretvezo, da je treba klasiko danes brati drugače.

Molière je v obdobju petih let napisal tri različice Tartuffa, igra je bila dvakrat prepovedana, zato je v zvezi s tem naslovil na svojega kralja Ludvika XIV. prvo prošnjo, v kateri je zapisal: "Veličanstvo, ker je naloga komedije z zabavo poboljševati ljudi, sem bil prepričan, da na položaju, na kakršnem sem, ne morem storiti nič boljšega, kakor s smešnimi podobami bičati napake svojega stoletja; in ker je hinavščina prav gotovo ena najbolj razširjenih, najbolj neprijetnih in najbolj nevarnih napak, sem mislil, Veličanstvo, da bom vsem poštenjakom v Vaši državi napravil največjo uslugo, če napišem komedijo, ki bo podajala hinavce in, kakor je treba, razkrivala vse naštudirano spakovanje teh do zoprnosti vrlih ljudi, vse skrite poniglavščine teh ponarejevalcev pobožnosti, ki hočejo s hlinjeno gorečnostjo in izkrivljeno ljubeznijo do bližnjega vleči za nos poštenjake. Veličanstvo, napisal sem komedijo z vso vestnostjo, kolikor je zmorem, in z vso obzirnostjo, ki jo narekuje kočljiva snov; in da bi kar najbolj ohranil spoštovanje in ugled, ki ju uživajo v resnici pobožni, sem se na vso moč potrudil in ločil hinavca od njih … In vendar je bila moja previdnost zaman. Veličanstvo, izrabili so Vašo rahločutnost v verskih zadevah in Vas ujeli na edinem ranljivem mestu, namreč pri spoštovanju svetih stvari. Tartuffi so bili tako predrzni, da so pod roko dosegli milost Vašega Visočanstva; izvirniki so onemogočili svojo kopijo, pa naj je bila še tako nedolžna in še tako napravljeni po meri."

Molière je v knjižni izdaji Tartuffa napisal, da so njegova dela večkrat prikazovala določene skupine ljudi, na primer plemiče, rogonosce, zdravnike …, ki so se znali nasmejati sami sebi, medtem ko svetohlinci tega niso bili sposobni. Napadali so avtorja, da je bogokleten, zaradi tega je po nepotrebnem imel težave z verujočimi ljudmi, ki jih je spoštoval. Molière je dokazoval svoj prav in argumente ter se je skliceval na zgodovino in posebej na antično komedijo. Svoj uvod pa je zaključil z besedami: Teden dni po prepovedi so pred dvorom igrali predstavo Skaramuš puščavnik. Na koncu je kralj dejal plemiču: "Zakaj imajo ljudje toliko čez Molièra, čez to igro pa nič?" Ta je odgovoril: "Komedija Skaramuš se ukvarja z nebesi in vero, kar nikogar ne zanima, Molière pa predstavlja njih same, ravno tega pa ne prenašajo." (Molièrov uvod v knjižno izdajo Tartuffa, v Molière, Tartuffe, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 124).

Ob drugi verziji igre je Molière o komičnem zapisal: Komično je zunanja in vidna oblika, ki jo izobilje narave nadeva vsemu, kar je nerazumno, zato da bi nerazumno ugledali in se mu izognili. Da bi ugotovili, kaj je komično, moramo ugotoviti, kaj je razumno (komično namreč označuje odsotnost razumnega) in spoznati iz česa sestoji razumno … Srce je neskladje komičnega … iz česar sledi, da vse laži, prevare, goljufije, hlinjenje, ves zunanji blišč, drugačen od resničnosti, vsa dejanska nasprotja med dogajanjem, ki so istega izvora, vse to je v bistvu komično (Molière, Oeuvres complètes, Gallimard, Pariz, 1976, str. 256).

Zupančičeva komedija Vorkšop na Moljera je komična ravno zaradi svoje iskrenosti, direktno in brez zadržkov spregovori o svetu, kateremu tudi sam pripada – o gledališču, o vajah, predstavah, konceptih, uklanjanju idejam drugih … Živo in konkretno postavlja pred nas dramske like, ki blefirajo in se na drugi strani pokoravajo, saj je dejstvo, da se v umetnosti da daleč priti ravno z blefom. Videz je v našem poslu velikokrat pred resnično vsebino, številni kritiki in teoretiki mu dajejo potuho in podporo. In kdo med nami si drzne na glas reči: Cesar je gol? Nihče! Saj se nihče ne želi izpostavljati, si zapirati vrat in izgubljati priložnosti, zato smo mi gledališčniki zelo podobni trem igralcem Zupančičeve komedije.

V Vorkšopu na Moljera se srečamo s tremi kulturniki, ki nimajo varne zaposlitve v okviru javnega zavoda. Simon Luzer, njegova partnerica Elma in prijatelj Fridolin skušajo uprizoriti komedijsko klasiko Molièrovega Tartuffa. Za ta projekt so pridobili finančna sredstva, skušajo ga uprizoriti pod vodstvom Centra za brezdramsko kreativno pisanje. Invencija ustvarjalcev predstave je v tem, da v nasprotju z duhom časa ne želijo klasičnega dramskega teksta podvreči dopisovanju, marveč ga želijo uprizoriti takšnega, kot ga je napisal avtor.

Kontrapunkt dramskim umetnikom predstavlja ekipa Centra za brezdramsko kreativno pisanje, ki jo sestavljajo producent Jerovšek in njegova sodelavca Štrikgruber ter dr. Pita Lombardi. Teoretično intelektualna ekipa, ki je hkrati tudi financer projekta, je zgrožena nad bednim konceptom ustvarjalcev, saj je treba vse klasične drame na novo napisati, postaviti v smeri brezdramskega, iracionalnega, brezčasnega …

Simon Luzer je umetnik, svobodnjak, ni v rednem delovnem razmerju, temveč ustvarja of in of of projekte, ki očitno niso komercialno uspešni, saj sam pove, da so imeli skoraj eno ponovitev. V tej predstavi deluje kot igralec in režiser v eni osebi. Očitno je v težkem finančnem položaju, saj se je pripravljen podrediti, sprejeti vse, kar financer projekta zahteva od njega, zato mu njegova partnerica na odru in tudi v zasebnem življenju Elma očita oportunizem in konformizem. Elma je najbolj pozitiva oseba v tej igri, vzpodbuja svojega partnerja in soigralca na odru, verjame v njegov umetniški kredo, želi, da bi se znal bolj postaviti sam zase, za projekt in za vso ekipo, vendar je njen tolerančni prag nižji od Simonovega. Ko se ji zdi, da znotraj projekta ne more več sodelovati, zapusti projekt in Simona. Tretji član igralske ekipe Fridolin očitno potrebuje delo. Čeprav je navajen na bolj klasične postavitve teksta, se skuša prilagoditi novim konceptom.

Štrikgruber in dr. Pita Lombardi sta supervizorja Centra za brezdramsko kreativno pisanje, ki ima vse niti v svojih rokah. Njun vpliv sega od festivalskih mrež do nagrad, od kritik do teoretičnih diskurzov. Dr. Pita Lombardi je intelektualka, ostra, izobražena, načitana. Spozna se na dramske tekste in na teorijo. Ponosna je na svoje znanje, nivo izobrazbe in intelekt. Je izjemno kritična, piše referate, vodi okrogle mize in simpozije. Deluje na znanstveni sferi. Njeno intelektualno govoričenje je večini ljudi popolnoma nerazumljivo, a kdo bi si ji drznil ugovarjati, saj bi lahko hitro izpadel popoln idiot … Štrikgruber je večji blefer, vodi delavnice, sedi v številnih komisijah, zato ima dosti povezave povsod, je medijsko popularen. Zanaša se na moč emocije v gledališču. Jerovšek je producent, denar je dobil iz subvencij postdržavnih reformnih kulturnih skladov. Odloča o denarju, a o umetnosti ne ve in ne razume ničesar. Je skrajno primitiven lik, ki vse gleda skozi denar.

Zupančičeva komedija se začne z znamenitim 5. prizorom IV. dejanja Tartuffa, ko Tartuffe zapeljuje Elmiro, medtem ko se njen mož Orgon skriva pod mizo. Komičnost tega prizora je razlika med videzom in resnico. V tej igri v igri, kjer je v imenu morale dovoljeno uporabiti vsa sredstva in kjer je mož skrit pod mizo, da bi opazoval zapeljevanje lastne žene, je tudi dialog poln dvoumnosti, namigovanj, duhovitih opazk …

Zupančičeva komedija se iz trenutka v trenutek bolj zapleta, ko supervizorji niso zadovoljni s klasično postavitvijo Tartuffa in se odločijo, da bodo sami posegli vmes in zadevo zrežirali, kot je treba. Tu se ponovno pokaže vsa plehkost in ironija slovenske družbe. Ljudje se v teoriji spoznajo na vse in imajo o vsem svoje mnenje, ki je edino pravilno in zveličavno, v praksi pa niso sposobni delovati. Skozi njihove "globokoumne" koncepte, ki so včasih popolni blef, včasih hermetično teoretiziranje pod krinko intelektualnosti, včasih pa čista banalnost, se začno radikalni posegi v Molièrovega Tartuffa in pred nami vrhunski dosežek svetovne komediografije začne razpadati v kaosu sodobnega sveta.

Dramske osebe Zupančičeva drama črpa iz sodobnega slovenskega umetniškega okolja, pri čemer je avtor večkrat poudaril, da ni skušal posnemati nobene od znanih oseb slovenskega gledališča, kritike ali teorije. Gotovo so dramske osebe njegove komedije tipizirane osebe slovenskega in tudi širšega gledališkega prostora, v katerem mrgoli raznih "strokovnjakov" in "umetnikov". Komedija odpira vprašanja, ki so za marsikaterega slovenskega umetnika svobodnjaka danes izjemno aktualna: kaj pomeni izguba projekta, kako v času krize ohraniti lastno digniteto in svoj umetniški potencial, kako se izogniti dvoličnosti in hinavščini znotraj gledališča, predvsem pa, kako se ubraniti bleferstva, lažnega videza in pozerstva ter povzdigniti pravo umetnost v vsej njeni celovitosti.

Literatura

Jože JAVORŠEK: Esej o Molièru. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974.
MOLIÈRE: Tartuffe. A Norton Critical Edition, Constance Congdon (prev., ur.), Virginia Scott (ur.),     New York, London, 2009.
MOLIÈRE: Tartuffe. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2002.
MOLIÈRE: Tartuffe. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1956.
MOLIÈRE: Tartuffe. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.
Matjaž ZUPANČIČ: Vorkšop na Moljera. Celje: SLG Celje, tipkopis, 2013.
Matjaž ZUPANČIČ: Razred. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008.
Matjaž ZUPANČIČ: Vladimir. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2007.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 3991 Kb)