Pogovor z režiserjem Yonatanom Esterkinom.
Yonatan Esterkin je bil rojen leta 1981 v Izraelu. Študiral je politične znanosti in filozofijo, v magistrskem študiju se je osredotočil na gledališko režijo. Že petnajst let se posveča režiji, prevajanju, poučevanju in pisanju.
Kot mentor na akademiji si bil s svojimi študenti večkrat gost na festivalu Teden slovenske drame v Prešernovem gledališču Kranj. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
To je zabavna zgodba. Ko sem bil pred leti v Berlinu na delavnicah v okviru festivala Theatertreffen, sem spoznal slovenskega umetnika Janeza Janšo (Emila Hrvatina). Ob koncu delavnice so nam pripravili piknik. Do takrat o Sloveniji nisem vedel ničesar, razen da imate košarkarski klub Olimpija, ki vedno premaga naše. Nekaj let pred tem sem za eno od naših akademij prevedel dramo Matjaža Zupančiča Hodnik in to ime sem si zapomnil, saj nam Izraelcem zveni zelo smešno. Ko sem se potem v Berlinu pogovarjal z Janezom Janšo, mi je povedal, da je Zupančič pomemben avtor. Dal mi je njegov kontakt, da bi me povezal s festivalom Teden slovenske drame. Matjaž me je nato prijazno usmeril v Prešernovo gledališče Kranj. Mirjam Drnovšček in Marinka Poštrak sta mi povedali, da s predstavo, uprizorjeno po slovenskem tekstu, lahko gostujemo na festivalu. Šel sem k dekanu akademije Michi Lewensonu, ki je bil izjemen človek, in mu predlagal, da bi s študenti naredil predstavo, s katero bi lahko gostovali v Sloveniji. Tako sem prvič prišel s študentsko produkcijo Hodnika. Bila je dobro sprejeta, naslednje leto smo bili na Tednu slovenske drame z Zupančičevo igro Vladimir in kasneje še z dramo Simone Semenič 5.fantkov.si.
Kakšen je študij igre oziroma režije v Izraelu in iz katere metode izhaja?
V Izraelu živi devet milijonov prebivalcev. Imamo sedem ali osem gledaliških akademij, dve sta del univerze, na katerih je več študijskih smeri: režija, dramsko pisanje, scenografija … in po študiju prejmeš diplomo. Druge šole so igralske. Študentje v Izraelu morajo študij delno plačati, navadno se cene za fakultete, ki so delno subvencionirane s strani države, gibljejo med tri in pet tisoč evrov na šolsko leto. Študij traja tri leta. Vsako leto konča šolanje okoli sto petdeset mladih igralcev. Igralske šole so zelo kakovostne, pogosto bolj od akademij, ki sta del univerze. V Izraelu je običajno, da igralec kasneje postane režiser in nato direktor gledališča.
Študij poteka po različnih metodah, odvisno od mentorja. Šola skuša študente opremiti s kar največjim naborom znanj in veščin ter jim omogoča, da delajo po različnih metodah. Šolske produkcije režirajo mentorji ali zunanji režiserji, študentje režije pa delajo manjše projekte.
Kako politični položaj v Izraelu vpliva na kulturo, še posebej na gledališče?
To je zapleteno vprašanje. Gledališče v Izraelu je – bolj kot druge umetnostne zvrsti – mišljeno kot gledališče za vse, tako je bilo utemeljeno še pred ustanovitvijo formalne države. Ne dotika se le ozkega kroga intelektualcev ali peščice ljubiteljev gledališča, temveč vseh ljudi. Število prodanih vstopnic za gledališke predstave je zelo visoko, v letu 2015 jih je bilo, denimo, prodanih 4,1 milijona. Najuspešnejše so uprizoritve, ki niso skrajne, ki sicer govorijo o političnem položaju, a ne do ekstrema. Najbolje se prodajajo komedije, ki se norčujejo iz določenih situacij, niso pa ostre politične satire. Velike gledališke dvorane v Izraelu sprejmejo med devetsto in tisoč obiskovalcev. Težko jih je napolniti in treba je narediti vse, da jih zasedeš, zato so repertoarji izraelskih gledališč bližje West Endu ali Broadwayu kot na primer repertoarjem nemških gledališč. Na sporedu je veliko muzikalov, deloma politične deloma zabavne komedije, predstave za otroke …
Kakšna je razlika med izraelskim in slovenskim gledališčem?
Izrael kulturi namenja le 0,4 % bruto domačega proizvoda. To ni zato, ker bi bili revna država ali zaradi vzdrževanja vojske, temveč zaradi prioritet. Gledališča morajo biti previdna pri porabi denarja in snovanju repertoarjev, saj morajo okoli 60 % sredstev zaslužiti na trgu. Večina gledališč ima igralce zaposlene za sezono. Nekateri so dolga leta zaposleni v istem gledališču, vendar jih direktor z lahkoto zamenja. Če igralec nekaj mesecev ne nastopa v nobeni predstavi, ga odpustijo.
Naša država postaja vse bolj desničarska in konzervativna. Zato je tudi gledališče konzervativnejše, manj izzivalno, manj je političnih tem. Z razvojem interneta in drugačnim načinom življenja so pred gledališčem veliki izzivi.
Režiral si zelo različne žanre: resne drame, avtorski projekt v sodelovanju z otroki, komercialne komedije in muzikale. Kateri tip gledališča ti je najbližje?
Če bi lahko izbiral sam, bi me najbolj zanimala klasična dela v sodobni režijski interpretaciji. Ker pa moram tudi preživeti, je dobro, da lahko delam različne stvari. Ko sem režiral Brucknerjevo Bolezen mladosti, sem se počutil bolj ustvarjalno in poglobljeno, kakor takrat, ko sem režiral Nekateri so za vroče. Toda tudi ta izkušnja je bila odlična, veliko smo se smejali. Bilo je zabavno in duhovito. Upam, da bom tudi v prihodnje režiral različne predstave.
Drama Večni otrok govori o materi, ki rodi otroka z Downovim sindromom. V preteklosti so bili ljudje z motnjami v duševnem razvoju umaknjeni na rob družbe, daleč stran od urbanih središč. Zdaj posvečamo več pozornosti ozaveščanju okolice in ljudje so bolj odprti. Kaj se ti zdi posebej zanimivo v tej drami?
Igra je pomembna zaradi razloga, ki si ga navedla. Morda bo pripomogla k spremembam v svetu in ljudi nagovorila, da bodo soljudi z motnjami v duševnem in telesnem razvoju lažje sprejemali. Gledališče ima to moč, da lahko opozori na razliko in občinstvo spodbudi k razmisleku in spreminjanju ustaljenih vzorcev v odnosu do drugačnih.
Sicer pa je vsaka monodrama velik izziv. V tej igri je pomembno tudi to, da najdemo ravnovesje med izraelsko in slovensko kulturo, saj se v njej marsikaj navezuje na našo tradicijo (žalovanje, obrezovanje …).
To je dramsko zanimiva igra, topla je in se človeka dotakne. Je pretresljiva, vendar prav nič solzava pripoved trdne, a obenem ranljive in zaskrbljene ženske, ki se pogumno sooča s pastmi in radostmi, ki spremenijo družinsko življenje po rojstvu otroka s posebnimi potrebami.
Navo Semel sem osebno poznal in ker je tako nenadoma umrla, je zame pomembno, da to uprizoritev posvetim tudi njenemu spominu. Bila je sočutna in topla oseba, z odprtimi rokami me je sprejela v svojo družino, ki je odtlej tudi moja družina.
Povezava: PDF Gledališkega lista