Igra pripoveduje o premožnem beneškem plemiču Volponeju (lisjak), ki se pretvarja, da je na smrt bolan. Z lažnimi obljubami, da jim bo zapustil svoje imetje, privablja lovce na dediščino, pri tem mu pomaga prisklednik Mosca (podrepna muha). Vrata Volponejevega doma si podajajo Voltore (jastreb), Corbaccio (krokar) in Corvino (vran), ki med seboj tekmujejo v prilizovanju, prinašajo darila in Volponeju obljubljajo nezaslišane usluge.

Kot je na današnji novinarski konferenci povedala dramaturginja Petra Pogorevc, so pri postavljanju predstave na oder za izhodišče vzeli komedijo Volpone ali lisjak elizabetinskega dramatika Bena Jonsona iz leta 1605, ki govori o človekovem hlepenju po denarju, prestižu, mladosti in ugodju, pa tudi o njegovi zmožnosti pretvarjanja in poigravanja z drugimi ljudmi, torej o umetnosti prevare, kot da je vpisana v človeško naravo.

Tekom študija pa so vedno bolj posegali po besedilu avstrijskega pisatelja in dramatika Stefana Zweiga, ki je Volponeja leta 1926 priredil in posodobil. Jonsonovo besedilo je iz verzov prelil v prozo, skrčil je število dejanj in prepolovil število oseb, nadel živalski imeni tudi pozitivnima likoma ter konec spremenil tako, da denar razkrinkanega Volpone pripade Mosci.

V srži njihove verzije po besedah Petre Pogorevc ostaja jonsonovski junak, ki bolj kot po samem bogastvu hlepi po tem, da bi se igral, da bi izzival lovce na svojo dediščino in hkrati lastno smrt.

Po besedah režiserja igra obravnava temeljno težavo takratne in današnje družbe oziroma vsakršne družbe, in sicer da sreča in kapitalizem ne gresta skupaj. Kapitalizem namreč zahteva večno akumulacijo, v tem večnem akumuliranju pa je tudi ogroženost vedno večja, kar pomeni, da se tudi užitek ves čas odmika in se z njim srečamo šele ob smrti.

Dodal je, da igra pripoveduje o nas samih, o tem, da smo pripravljeni za kvazi srečo, ki je skrita v bogastvu, izgubiti lastno srečo, da nas to, kar nas žene, v resnici žene v nesrečo. Besedilo je zanimivo v tem, da pokaže človeško naivnost, izgubljenost in zapeljanost, kako ne razmišljamo več z lastno glavo, ampak sledimo drugim oziroma trendom. Ker smo izgubili občutek za resnico in laž, na to zavestno pristajamo. S tem tudi več ne prevzemamo nobene odgovornosti v življenju. Volpone je, kot je poudaril režiser, lisjak v tem, da izkoristi človeško neumnost, kot tudi kapitalizem gradi na tem, da izkoristi našo neumnost.

Primož Pirnat, ki je prevzel vlogo Volponeja, je povedal, da pravzaprav še vedno išče, kaj je tisto v Volponeju, kar ga žene naprej, da hoče vedno več in da se na tej poti igra tudi s smrtjo.

Mosca, igra ga Jaka Lah, je po besedah Petre Pogorevc lik, ki je od Jonsonove igre doživel največje spremembe. Je razširjen in poglobljen, poleg tega je zaostren njegov odnos z Vloponejem. Kot je povedal Lah, je bilo v procesu dela najprej potrebno izgubiti ambicije, tudi igralske, ter se ukvarjati z malim človekom brez ambicij, kar je bilo težko, saj danes prav ambicija kot taka velja za pozitivno. Dodal je, da tudi predstava sama pod vprašaj postavlja absolutnost, da je ambicija nekaj pozitivnega.

Voltore je Gašper Jarni, Corbaccio Jožef Ropoša, Corvino Jernej Gašperin, Colomba Ana Pavlin k. g., Canina Tanja Dimitrievska, Leone Matej Zemljič, Sodnik Mario Dragojević k. g. in Poveljnik Boris Kerč.