Vito Taufer: Da, gospod!
Premiera: 12. 6. 2010.
Ogled predstave: 11. 6. 2010
Režiser: Vito Taufer
Dramaturg in avtor songov: Nebojša Pop Tasić
Scenografka in kostumografka: Barbara Stupica
Avtor glasbe in izvajalec: Nebojša Pop Tasić
Koreograf: Miha Krušič
Oblikovalec luči: Jaka Varmuž
Asistentka scenografke: Tinka Leskovšek
Asistentka kostumografke: Mateja Čibej
Igralci: Gorazd Žilavec, Ajda Toman, Rok Matek
"Nad predstavo sem kot ljubitelj improvizacije navdušen, čeprav se igralec šele po predstavi počuti kot gospod, saj smo na moje veliko veselje podrli četrto steno in zabrisali mejo med avditorijem in odrom," je dejal prekmurski igralec Gorazd Žilavec,ki je z Rokom Matkom in Ajdo Toman zaključil sezono Gledališča Koper z avtorskim projektom Vita Tauferja Da, gospod! Komercialno zelo uspešna sezona (25 odstotkov več obiska kot v predhodni) se je končala v istem slogu: s polno dvorano, ki je voljno prisluhnila navodilom igralcev za sodelovanje ter na koncu stoje navdušeno ploskala.
A vtis gosposke samozadovoljnosti, ki ga je uspeh pri občinstvu utegnil ponuditi ustvarjalcem, se lahko izkaže za varljivega; kakor tudi samozadovoljne izjave o umetniški prebojnosti predstave. Čeprav naj bi predstava, tudi s svojim načinom dehierarhizirane produkcije, problematizirala gledališki proces, v katerem gospodarjevi vlogi režiserja ustreza suženjska vloga igralca, pa ostajajo tematizacije le-tega na ravni bežnih humornih opazk; domnevno resnično soavtorstvo igralcev pa nakazano zgolj v uvodnem, na pol improviziranem okviru predstave, kjer Žilavec najprej kot biljeter spusti občinstvo v dvorano in ga nato zabava z izmenjavo a la carte prizorov, ki jih izbere občinstvo (ali Rok Matek, ki se oglaša iz parterja v vlogi gledalca), in prošenj publiki za sodelovanje (poljubljanje, objemanje, vzklikanje, metanje perila ali paradižnikov na oder). In vendar ostajajo ti "preboji četrte stene" in "improvizacija" skoraj na ravni stand-up komedijskih nagovorov občinstva, ki močno dišijo po špas teatru, in ne znamenje kake umetniške prebojnosti ali dehierarhizacije produkcijskega procesa.
Drugačen produkcijski proces, kot tudi tematizacija tradicionalnega, hierarhičnega produkcijskega procesa, ne pride na dan niti v nadaljnjem razvoju predstave. Začetnemu, manifestno teatralnemu prizoru Žilavca sledi nelinearen niz prizorov, dozdevno ohlapno vzetih iz spominov Žilavca na lastno preteklost, v kateri se je domnevno vselej razodevala njegova rojenost za hlapca − igralca. Prizoru iz vojske, v katerem publika sledi komandirjevim poveljem in v več jezikih ponavlja "Yes, sir!" oz. "Da, gospod!" (kar obenem nakazuje hlapčevsko nagnjenje slovenskega naroda, pripravljenega ubogati tuje − italijanske, nemške ali ameriške − gospodarje), sledi song z istim naslovom (avtor in izvajalec songov je dramaturg in glasbenik Nebojša Pop Tasić), v katerem je Žilavec zgolj spremljevalni plesalec velike dive. Predstava se nadaljuje s histeričnim prizorom družinskega nasilja, cerkvene hipokrizije (spodbujanja ponižnega hlapčevstva vernikov, nezanimanje za stiske, komercializacija − hlapčevstvo kapitalu …) ter s prizorom pri hiperseksapilni zdravnici, ki (z močjo spolne privlačnosti) svobodno in neizprosno upravlja s pacientom − 35-letnikom v spremstvu matere, ki mu diagnosticira primernost za igralski poklic. Sprijaznjen s svojo usodo v naslednjem prizoru, v duhu komedije zmešnjav, Žilavec poskuša (neuspešno) v kaotičnem državnem uradu urediti lastni status svobodnega kulturnega delavca, kar se izteče v razbijanje steklenic na glavah igralcev.
Arbitrarni niz komično karikiranih in stereotipnih prizorov sklene prav tak prizor iz baleta, ki hlapčevsko strukturo reproducira tako na ravni forme kot vsebine: pravljica o pasivni princesi, za katero se potegujeta kralj in ljubimec, dobi formo karikature klasičnega baleta − discipline teles in jasne (hierarhične) delitve med spoloma.
V omenjenih prizorih igralci res delujejo kot virtuozni dvorni norčki, nekakšna sodobna vzporednica srednjeveških in zgodnjerenesančnih potujočih komedijantov, ki so s svojimi domislicami zabavali dvorno občinstvo. A žal je to ves vtis, ki ga po koncu predstave pustijo. Občinstvo bodisi (pretežno) navdušeno ploska njihovi virtuoznosti bodisi (poredko) zdolgočaseno mežika ob plitkosti domislic. V nasprotju z napovedmi in najavami predstava nikjer ne prekine enostavne komike in publike nikjer ne spodbuja k samorefleksiji, k uvidenju lastne vloge v hierarhiji tradicionalnega gledališkega procesa in njegove recepcije. Tako kot igralci (na videz) ostajajo služabniki režiserja in publike, tako se publika uslužno prepušča njihovim navodilom in nagovorom. Tudi sklepni prizor, v katerem Žilavec s tresočim glasom pripoveduje srce parajočo zgodbo o babici iz Argentine, ki jo konča s prekmursko ljudsko pesmijo, sodi v niz tržnega zadovoljevanja publike − če ne s komiko, pa s patosom, čustvenim vživetjem.
V nasprotju s pričakovanji, spretni komedijant Vito Taufer in njegovi soavtorji, kot tudi občinstvo, ostajajo služabniki − ali vešči upravljavci in odjemalci, kakor se vzame − tradicionalne strukture komercialno uspešne gledališke produkcije, ki še vedno (v Gledališču Koper letos očitno finančno uspešno) malikuje svojega boga − Kapital.
Povezave: