Gospod Vinko Möderndorfer, čestitke za Grumovo nagrado. Zanjo sta bili nominirani kar dve vaši dramski besedili.

V minulem letu in pol sta se mi izpisali dve zelo različni drami. Zelo sem vesel, da sta obe prepričali žirijo in se uvrstili med nominirana besedila. Družbeno satiro in črno komedijo Evropa sem pisal leto in pol, igro Mali nočni kvartet pa tako rekoč dvajset let. Prvič sem podobno zgodbo napisal leta 1994 kot radijsko igro z naslovom Srce, pa nisem bil zadovoljen. Leta 1998 sem jo napisal še enkrat kot televizijsko igro, letos pa se mi je končno zapisala kot pretresljivo človeška, glasbeno dramska pesnitev.

 Ali ste morda med vašima poslanima dramskima besediloma tudi sami dali več možnosti Evropi ali Malemu nočnemu kvartetu?

S tem se nisem ukvarjal. Obe igri sta mi dragi. Mali nočni kvartet je igra, ki mi je čustveno bližje. S komorno zasedbo, z dvema paroma, se mi je posrečilo ustvariti velik orkester emocij. Z Evropo pa mi je uspelo napisati dramo s sporočilom, hudo blasfemično farso, poetično burlesko, težko evropsko môro in še marsikaj. Posrečila se mi je duhovita in grozovita igra o današnjih dneh. Zavedam pa se, da je to, da uspeš napisati dve dobri igri, velika milost in velika sreča. Pisanje dram ni samo znanje, velik kos sreče mora tudi biti zraven.
 
S kakšnimi občutki sprejemate Grumovo nagrado in kaj vam pomeni?

Grumova nagrada je največje priznanje za pisanje dramatike. Brez dvoma mi pomeni veliko. Na ta anonimni natečaj pošiljam svoja dramska dela že od vsega začetka. Moje igre so bile mnogokrat nominirane za nagrado. Prepričan sem, da je bilo veliko dobre slovenske dramatike napisane tudi zaradi Tedna slovenske drame in Grumove nagrade. Jasno je, da ne ustvarjamo zaradi nagrad. Avtorji si ne želimo samo napisati dobro igro in zmagati, želimo si predvsem, da bi se lahko dotaknili gledališča, ki ga vsi po vrsti neskončno ljubimo. Zato je Grumova nagrada nekaj posebnega, je ulovljeni čar, ki ga s sabo nosi gledališče.

Že v predstavi Jaz, Batman ste se lotili problematike mladostnikov – nasilja, v Evropi pa tudi pišete o eksistencialni brezizhodnosti mlade generacije – vnovič trenutno zelo aktualna problematika, življenje tukaj in zdaj vas močno nagovarja?

Dramatika, če seveda zaživi na gledališkem odru, ima najboljši in najbolj živi stik s svetom. Zato pisanje dram razumem kot izražanje kritičnih stališč o družbenem trenutku, ki ga živimo. In danes živimo življenje, ki nikakor ni naklonjeno mladim generacijam. Kriza, za katero se vedno bolj kaže, da je predvsem Šentflorjanska, predolgo traja. Mladi ljudje odhajajo. Ne samo zaradi brezposelnosti, tudi zaradi etične in moralne krize, ki vlada v deželi in ki jo je v dvajsetih letih ustvarila pohlepna barabinska politika. Zato se mi kot dramatiku zdi nujno, v obliki gledaliških zgodb, spregovoriti o eksistencialni brezizhodnosti mlade generacije. Še bo treba.