S to radikalno zahtevo, ki jo je Sperr zapisal v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, nadaljujemo in še poglabljamo usmeritev Prešernovega gledališča, kot smo si jo z uprizarjanjem tako imenovane socialne dramatike zastavili že pred leti. Takrat smo bili v slovenskem prostoru tako rekoč prvi in večina ni niti prav razumela, kaj bi z vnovičnim obujanjem »socialne dramatike« radi dosegli ... Danes, ko neoliberalizem in turbokapitalizem že kažete zobe in njune ugrize čutimo vsi, je to več kot jasno. Tudi večina kritikov in teoretikov se je »prebudila« iz sna in zmeraj glasneje opozarja, da bi se morala gledališča bolj odzivati na čas in politično situacijo ter da je socialni angažma v gledališču nujen. Globoko se strinjam z njimi, ker sem prepričana, da je naloga gledališča med drugim tudi ta, da se aktivno odziva na čas in prostor, v katerih deluje, in vanju po svojih močeh tudi posega. Kajti še bolj kot pred leti je očitno, da se mora gledališče odzivati na stanje v družbi in zavzemati radikalna stališča ter da je njegova naloga razkrivati njene anomalije in napake. Sistemu in družbi, ki stavi na učinkovitost in na cilj, ki posvečuje sredstva, svetu, ki tlači nemočne in premalo iznajdljive, času, ki je pisan na kožo manipulantom ter velikim in majhnim goljufom, je treba postaviti ogledalo in reči NE! In v gledališču imamo to možnost, čeprav se zavedamo tudi dejstva, da se s tem podajamo na nevarno pot, saj »lajamo« na roko, ki nam reže naš vsakdanji kruh ...
Ob tem se nam seveda takoj poraja še drugo, večno vprašanje, ki si ga v gledališču velikokrat zastavljamo: »Kaj si želi 'druga roka', se pravi publika?« Si tudi ona želi kritične misli angažiranega teatra in sodobne estetike ali zgolj neobvezne zabave? Se je tudi občinstvo prebudilo iz »komercialnega sna« ali si še vedno, bolj in bolj želi zgolj »kruha in iger«? Ne glede na vse pomisli in dileme, ne glede na najrazličnejše okuse in estetske zahteve so mi leta v Prešernovem gledališču dokazala – še posebej pa to velja za zapise nekaterih naših stalnih gledalcev, objavljene v letošnji repertoarni knjižici –, da se naše občinstvo ni pustilo zazibati v dremež komercialne gledališke noči in da se stvarnost obojih, ustvarjalcev in obiskovalcev, dotika na podoben način ter da se v Prešernovem gledališču zmeraj znova najdemo na skupni identifikacijski točki. Odzivi občinstva mi sporočajo, da je naš svet tudi vaš svet in da se prav v gledališču lahko prepoznamo tako v razmisleku o svetu kot tudi v užitku in umetniški nadgradnji le-tega. Predvsem pa v angažiranem odzivu na vse anomalije časa in v kritiki sistema ter družbe, katere del smo tudi sami. In prav o tem bo govorila naša nova sezona in tako še radikalneje nadaljevala pravkar minulo. V predstavah, ki jih bomo uprizorili v našem gledališču z našim ansamblom in številnimi igralskimi gosti ter odmevnimi režiserji različnih generacij, bomo s pomočjo družbenokritičnih besedil spregovorili predvsem o nečem, kar vsi dobro poznamo in kar nas vse prizadeva ... Spregovorili bomo o zmeraj hujši krizi medčloveških odnosov. Zato nikakor ni naključje, da bosta kar dve drami o ljudeh okoli nas eksplicitno govorili kot o peklu. Tega žal družno ustvarjamo drug drugemu in seveda tudi samim sebi.
Predstave, ki jih bodo »podpisali« gledališko prepoznavni in radikalni režiserji, bodo spregovorile o najrazličnejših oblikah skrhanih medčloveških odnosov, in to od najintimnejših do družbeno aktualnih in še kako žgočih. Spregovorile bodo med drugim tudi o nestrpnosti do vseh drugačnih in o našem vsakdanjem fašizmu, ki znova dviguje glavo (Sperrove Lovske scene s Spodnje Bavarske), spregovorile bodo o moralnih in etičnih posledicah družbene in socialne krize (Cankarjev Jakob Ruda) ter o odgovornosti za naša lastna dejanja v odnosu do drugih in nas samih (Sartrova Zaprta vrata). Predvsem pa bodo spregovorile o krizi človečnosti. Ker kakorkoli že obračamo, politična in družbena kriza se najbolj kažeta prav v medčloveških odnosih, ki so v današnjem, kriznem času še bolj na udaru. In zato smo za majhne in velike otroke v tem nečarobnem času in svetu pripravili čarobno poetično igro (Novakova Mala in velika Luna), ki govori o tem, kako je kljub vsemu mogoče ohraniti radost do igre, ljubezen do poezije in večno mladost v srcu.
(Marinka Poštrak, Gledališče kot stališče, Gledališki list PG Kranj, sezona 2010/11, izredna številka)
Nova sezona v Prešernovem gledališču prinaša 4 nove uprizoritve:
- tri uprizoritve za odrasle:
- Martin Sperr: LOVSKE SCENE S SPODNJE BAVARSKE, režiser Ivica Buljan (koprodukcija z Art Centrom Kranj; premiera v okviru mednarodnega festivala Ex Ponto)
- Ivan Cankar: JAKOB RUDA, režiser Sebastijan Horvat
- Jean-Paul Sartre: ZAPRTA VRATA, režiser Mare Bulc
- in uprizoritev za otroke:
- Boris A. Novak: MALA IN VELIKA LUNA, režiser Vinko Möderndorfer (koprodukcija z LGL)
V redni abonma so poleg omenjenih treh novih uprizoritev za odrasle v izvedbi našega gledališča, uvrščeni še dve gostujoči predstavi, in sicer predstava DUETI Petra Quilterja v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst ter JESENSKA SONATA Ingmarja Bergmana v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča Celje.
Tudi v letošnji sezoni razpisujemo SUPER RESNI in SUPER VESELI abonma, ki prinašata poleg predstav rednega abonmaja vsak po dve dodatni gostujoči predstavi. V okviru SUPER RESNEGA abonma bo pri nas prvič gostovala predstava iz gledališča HNK Ivana pl. Zajca iz Reke, in sicer drama ČRNEC (CRNAC) Tatjane Gromače, ter predstava Gledališča Koper ZNAMKE, NAKAR ŠE EMILIJA Dušana Jovanovića; SUPER VESELI abonma pa letos prinaša dve nagrajeni predstavi: glasbeno-gledališki projekt Janje Majzelj KRIZANTEMA NA KLAVIRJU v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča (nagrada občinstva na Tednu slovenske drame) ter komedijo koprskega gledališča CHICCHIGNOLA Ettoreja Petrolinija (tri nagrade na Dnevih komedije v Celju).
Vpis abonmajev bo v Prešernovem gledališču Kranj potekal od 1. do 11. septembra, na odru pa bomo v novo sezono »vstopili« z uprizoritvijo Sperrove drame Lovske scene s Spodnje Bavarske.