PETEK, 2. OKTOBER
19.30 Boris Kadin: KAJ MI JE POVEDAL JOSEPH BEUYS, KO SEM MRTEV LEŽAL V NJEGOVEM NAROČJU
Na osnovi materiala iz predstave OUT (Via Negativa, 2008) ustvarila Boris Kadin in Bojan Jablanovec. Besedilo: B. Kadin, B. Jablanovec / Izvajalec, izbor glasbe: B. Kadin / Režiser: B. Jablanovec / Maska: Sanela Milošević / 30 minut
Boris Kadin je vsestranski in mednarodno zelo aktiven scenski ustvarjalec in performer iz Dubrovnika, ki v svojih samostojnih projektih pogosto radikalizira položaj scenskega umetnika. Z Vio Negativo sodeluje od leta 2007 (Ne kot jaz, Out). S svojo eruptivno imaginacijo in eksplozivno prezenco je Boris v svojih performansih nenehno na “lovu za realnim.” V performansu Kaj mi je povedal Joseph Beuys problematizira razmerje med umetnikom in interpretacijo njegovega umetniškega dela ter uprizarja lasten odnos do klasifikacije, analize in teorije sodobne umetnosti. Vsaka interpretacija umetniškega dela, ne glede na to ali “zadene” oziroma “povsem zgreši” s svojo interpretacijsko poanto, obenem neizbežno oblikuje tudi umetnikov kontekst. Boris Kadin uprizarja umetnika, ki je ujet v pekel konstantnih racionalizacij in interpretacij: po eni strani se interpretaciji želi izmuzniti in biti analitično “neulovljiv,” po drugi strani pa logika umetniške produkcije od njega zahteva, da nenehno interpretira samega sebe, če želi obstati v njenem sistemu.
21.00 Blaž Lukan: IZBRIS GLEDALCA
Predavanje performans. Predavanje: Blaž Lukan, na osnovi besedila z naslovom IZBRIS GLEDALCA, B. Lukan, 2009 / Performans - prizori iz predstav VIE NEGATIVE (2002 - 2008): Katarina Stegnar, Grega Zorc, Boris Kadin, Mateja Pucko, Kristian Al Droubi / Montaža: Bojan Jablanovec / 75 minut
Dr. Blaž Lukan osrednji del svojega besedila Izbris gledalca zastavi kot nekakšen sprehod skozi evolucijo strategij vzpostavljanja razmerij z gledalcem v vseh osmih predstavah VN z naslednjimi postajami: Itinerarij gledanja (Izhodiščna točka: Jeza, 2002), Gledalec kot sokrivec (Še, 2003), Performativna ekonomija (Incasso, 2004), Igra pogojnikov (Bi ne bi, 2005), Zapeljevanje gledalca (Viva Verdi, 2006; Ne kot jaz, 2007), Umreti v naročju gledalca (Štiri smrti, 2007), Gledalec kot ostanek (Out, 2008). Z analizo vsake od teh postaj v razvoju razmerja do gledalca, predavatelj sproži serijo demonstracij, ki distancirano pozicijo teoretske refleksije postavijo v središče učinkov tega, o čemer predavatelj govori. Pri tem ne gre za prakticiranje teorije ali teoretiziranje prakse, temveč za njuno sočasno učinkovanje v dogodku, kjer niti ena niti druga pozicija ne moreta več vztrajati v svoji “čistosti”. Teoretik se s tem, o čemer govori, ne more izogniti temu, da si ne bi ”mazal rok s prakso” - enako pa velja tudi za performerje VN, ki se tokrat v vlogi demonstratorjev znajdejo v situaciji teoretske distance: učinki strategij so, sedaj kot prikazi, ujeti v dispozitivu predavanja. V podvojeni vlogi pa se znajde tudi občinstvo: predavatelj ga nagovarja kot svojega slušatelja, performer pa kot svojega gledalca.
Prizorišče vseh performansov: Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana