Za začetek bi vas vprašala, kako sprejemate nagrado, ste morda presenečeni?
Bil sem presenečen zaradi tega, ker sem bil velikokrat predlagan, pa je nisem dobil. Prišla je zdaj, ko sem že proti koncu življenja, tako da sem jo zelo vesel. Veliko ljudi, ki me poznajo, znanci, prijatelji, mi pošiljajo čestitke in pravijo, da se veselijo z mano. Tako da me je presenetilo tudi, da se je toliko ljudi spomnilo name.
Prešernova nagrada bo krona vašemu delu, pred tem ste že dobili nekaj priznanj.
Dobil sem državno odlikovanje, dobil sem tudi odlikovanje turškega predsednika Erdogana, a ne vem, če se je dobro s tem postavljati, pa seveda veliko manjših, častnih članstev in podobno.
Po izobrazbi ste tudi zdravnik, a ste se vzporedno posvečali plesu in se mu potem zapisali v celoti. Kaj je bil glavni povod?
Medicina je bila pravzaprav nekaj vzporednega. Ko sem končal gimnazijo, sem že plesal v baletnem ansamblu v Ljubljani, a nisem vedel, ali bo to lahko moj poklic za vse življenje, zato sem se vpisal na medicino in jo tudi končal. Potem sem najprej plesal v baletu, nato sem bil nekaj časa v medicini in potem vse do pokoja v umetnosti.
Ko človek prebira vašo biografijo, se lahko čudi nad njeno obsežnostjo in raznolikostjo. Nekaj več kot desetletje ste vodili ljubljanski Balet, potem ste bili desetletje na Festivalu Ljubljana, kasneje ste vodili še mariborsko Opero.
Ta pot se je nekako nadaljevala. Predvsem pa sem bil vesel, ker se nikjer nikoli nisem ponujal, ampak so me prosili, če bi prevzel mesto, tako v Mariboru kot na festivalu in pri ljubljanskem baletnem ansamblu.
V okviru festivala ste uvedli tudi baletni bienale.
Baletni bienale je bil ustanovljen že prej, ampak so ga leta 1966 ukinili, jaz pa sem ga leta 1972 oživel in tudi operni bienale. Potem smo eno leto imeli opere, drugo leto balete iz bolj ali manj vse Jugoslavije.
Kako je to sprejemalo občinstvo? So bili dogodki dobro obiskani?
Zelo dobro. Leta 1982, ki je bilo zadnje leto, ko sem bil na festivalu, smo imeli 70 tisoč obiskovalcev. Še zdaj mi kdo, ko me sreča na ulici, reče, kako fino je bilo: 'Ko ste bili vi na festivalu, smo pa res veliko videli.'
Ste imeli močne povezave s tujino, da so lahko ansambli, pevci prihajali k nam?
Veliko kontaktov smo imeli zaradi tega, ker smo bili udeleženi pri zvezi koncertnih poslovalnic Jugoslavije, kjer sem bil dve leti celo predsednik. Poleg tega je obstajal zavod za mednarodno sodelovanje Jugoslavije, ki nam je večkrat posredoval kakšne ansamble. Najbolj pa mi je pomagal prijatelj iz Anglije, ki sem ga spoznal, ko je prihajal na naše baletne predstave, in mi je posredoval imena ansamblov in posameznikov. Ker je vedel, da razpolagamo s skromnimi sredstvi, je predlagal tudi takšne, kot je bila sopranistka Jessye Norman. Takrat mi je rekel, zdaj jo lahko dobite za 250 dolarjev, kmalu pa ne več. In je res postala slavna, pela je celo na raznih olimpijskih igrah, prireditvah in seveda tudi v gledališču.
Gostujočih je bilo veliko. Prišel je recimo Claudio Abbado, različni folklorni ansambli iz eksotičnih dežel, ker je publika predvsem zelo rada gledala, potem so prišli opera La Fenice, St. Martin in the Fields in The Golden Gate Quartet, po katerem se je zgledoval naš kvartet z Otom Pestnerjem, in to celo trikrat. Takrat smo morali še dodajati stole, gledališče je bilo res nabito polno.
Pripisujejo vam tudi zasluge za program operna šola.
Tudi. Šola pravzaprav ni bila novost, ker je obstajala že leta prej, ampak so jo ukinili in sva jo potem skupaj z dirigentom Borutom Smrekarjem oživela. Treba se je bilo zelo truditi, da smo dobili privolitve vseh, skupaj z ministrstvom za šolstvo, potem pa je šla na žalost v franže.
Poleg tega ste režirali predstave, prevedli več libretov in pred nekaj leti uprizorili tudi prvo opero v slovenskem jeziku Belin Jakoba Frančiška Zupana. Bi kaj od tega izpostavili kot vrhunec?
Vrhunec je bila že režija prve opere Ero z onega sveta v Mariboru. Režiral sem vse velike opere, kot so Carmen, Tosca in Trubadur. Dobro sem se razumel tudi z vsemi izvajalci, kar je moje delo gotovo olajšalo. Traviata je doživela več kot 100 ponovitev, potem pa so jo morali umakniti z repertoarja, ker je razpadla scena. Vesel sem tudi za opero Belin, ki sem jo ponujal obema opernima hišama, ampak niso bili zainteresirani. Potem sem jo prevzel sam in pripravil več predstav skupaj z glasbeno šolo Vič Rudnik, kjer so imeli izredno močan pevski oddelek. To je bil velik dosežek in ponosen sem, da je opera, za katero se ni vedelo, če je bila sploh kdaj izvajana, zaživela.
Napisali ste tudi več knjig, med drugim pregled razvoja baletne umetnosti v Sloveniji v dveh delih. Kdaj ste imeli čas za vse to?
Vedno sem si želel delati v gledališču in takrat, ko nisem delal, sem pisal knjige. Zato je nastalo okrog 45 knjig. V pregledu slovenske baletne umetnosti sem poskušal natančno zajeti vse, kar se je dogajalo, od prvih začetkov, še preden je bila ustanovljena Jugoslavija v 20. stoletju, pa vse do leta 1999, ko je izšla druga knjiga.
V katero smer je šel razvoj?
Mislim, da je šel v dobro smer že od vsega začetka, posebno pa takrat, ko je balet prevzel inženir Peter Golovin. Ko je ob koncu druge svetovne vojne moral oditi v Maribor, sta prišla v Ljubljano Pia in Pino Mlakar, ki sta nadaljevala njegovo delo, zatem pa sem prevzel jaz. Takrat so k nam prišla velika, svetovna imena, recimo Anton Dolin, Sergej Lifar in Aleksandra Balašova, tudi Dmitrije Parljić iz Beograda, ki je koreografiral po celotni Evropi.
Še vedno spremljate baletno umetnost?
Več ali manj.
Bi glede na vse izkušnje morda lahko podali oceno, kje je slovenska baletna umetnost danes?
Baletna tehnika se razvija in tudi plesalci z njo, tako da sta oba ansambla na lepi ravni. Kar me osebno moti, je to, da je razmeroma malo slovenskih plesalcev. Včasih smo imeli samo za en drobec tujih, zdaj pa ti prevladujejo. Sicer pa je raven obeh ansamblov gotovo zelo visoka.
Pripravljate še kakšno knjigo?
Trenutno pripravljam velike balete v operah, kot so Polovski plesi v Knezu Igorju, Ples ur v Giocondi, Noč na Lisi gori v Soročinskem sejmu in Valpurgina noč v Faustu. Poskušam povzeti, kaj se je dogajalo s temi odlomki. Večinoma so jih izvajali kot del opere, marsikdaj pa tudi samostojno v baletnem večeru. Za podatke se obračam na Narodno in univerzitetno knjižnico ter na Slovenski gledališki inštitut.