Veliko zanimanja za slovenska gledališča v Latinski Ameriki

Čestitke za uspehe SMG je v Slovenijo že poslal Mario Ernesto Sanchez, direktor mednarodnega festivala hispanskega gledališča iz ameriškega Miamija. Za predstavo se zanimata tudi Karina Noble, direktorica festivala, ki bo junija v Santu Domingu v Dominikanski republiki, in Dario Loperfido, direktor festivala, ki bo septembra v argentinskem Buenos Airesu.

Amado Mio je na poti uspehov, ki so jih v preteklih letih v Latinski Ameriki dosegle predstave SMG Šeherezada, Roberto Zucco, Kdo se boji Tennesseeja Williamsa? in Silence ter tudi produkcije drugih slovenskih gledališč, ki so že nastopila na tem za gledališče izjemno dovzetnem kontinentu.

SMG je vrata v Latinsko Ameriko odprl Tomaž Pandur s Šeherezado. Ko je Pandur po njej začel delati z mariborskim gledališčem, je uspehe nadaljeval z njimi, v zadnjih letih pa v Latinsko Ameriko že hodi na čelu mednarodnih koprodukcij. Loperfido je na festivalu v Santiagu de Chile povedal, da bo Pandurjeva predstava Kaligula ena glavnih atrakcij letošnjega festivala v Buenos Airesu.

Poleg tega si Loperfido želi na festival pripeljati še SMG, saj je to v Latinski Ameriki preverjena blagovna znamka. Za predstave, ki so vključene v program festivala v Buenos Airesu, se zanimajo tudi direktorji festivalov v urugvajskem Montevideu in brazilskem Porto Alegreju. Festivala bosta potekala v istem času, s sodelovanjem pa si organizatorji lajšajo stroške gostovanj gledališč, ki prihajajo z drugih kontinentov.

Vabil slovenskim gledališčem za gostovanja v Latinski Ameriki v letošnjem letu je še več. V Venezueli po dolgih letih krize na noge spet postavljajo festival v Caracasu. V zlatih časih festivala so na njem gostili Pandurjevo Božansko komedijo in tja pripeljali kar šest zabojnikov scene ter 110 članov ekipe mariborskega gledališča. Sredi 90. let si takih stroškov niso upali privoščiti niti Avstrijci.

Ko so Božansko komedijo vključili v program salzburškega festivala, so ugotovili, da je ceneje občinstvo z letalom pripeljati v Maribor. Le nekaj let kasneje so, predvsem zaradi političnih sprememb, festival v Caracasu morali ukiniti. Letos ga postavljajo na noge s precej bolj skromnimi sredstvi, nanj pa so že povabili slovensko predstavo Izpovedi pornodive v izvedbi društva Familija.

Čez lužo se letos odpravlja tudi gledališče Ane Monro s predstavo Zlati osel, ki je konec avgusta vabljena na mednarodni festival uličnega gledališča v kolumbijski Bogoti. Za tem gre ekipa Ane Monro še na gostovanje po mestih Manizales, Tunja, Santa Marta, Villavicencio in Arauca.

Po letih, ko je Slovenija na festivalih v Latinski Ameriki sodelovala z velikimi in dragimi produkcijami, je zdaj prišel čas za manjše, a prav tako odmevne gledališke predstave.