Vasja Predan pri 85 letih še vedno budno spremlja sodobno kritiko

Spomnil je na zgodovino slovenske gledališče kritike in najbolj eklatanten primer ostrega kritika Josipa Vidmarja, ki je vedno poskušal suvereno ovrednotiti predstavo. "Mlajši kritiki smo tudi počeli to, vendar smo obenem želeli tudi na kritičen način interpretirati predstavo, pri čemer smo vedno imeli v mislih gledalca," se spominja Predan.

Pišoč kritike je prejemal zanimive odmeve, med katerimi mu je najbolj v spominu ostala pohvala dveh akademikov, ki nista prihajala iz gledaliških ali literarnih vrst. Povedala sta mu, da ju je z eno od svojih t.i. interpretativnih kritik tako navdušil, da sta si šla ogledat predstavo.

Današnja kritika, ki jo zastopajo predvsem kritičarke, si po njegovih besedah želi le predstavit predstavo, kar sicer je vrednost, vendar mnoge zanima tudi utemeljeno kritično mnenje.

Sam se ne želi vmešavati v vrednotenje današnje kritike, saj ima, kot pravi, vsaka generacija kritikov pravico do svojih pogledov, kriterijev in principov. "A mene zgolj predstavitvena kritika ne vznemirja in me manj zanima kot tista, iz katere lahko spoznam kritikovo poimenovanje vrednosti predstave," je povedal.

Predan se je na današnji dan leta 1930 rodil v Vitomarcih. Diplomiral je iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter se zaposlil kot dramaturg na TV Ljubljana, nato pa bil do leta 1992 urednik pri Naših razgledih. Pomembno je njegovo več kot štiri desetletja dolgo kritiško spremljanje domače in tuje produkcije, kar še danes nudi zanesljiv vpogled v gledališko življenje na Slovenskem.

Obenem je pisal eseje in komentarje o dramaturških in gledaliških vprašanjih, iz katerih je razbrati njegovo odprtost za aktualizirano, samosvojo odrsko interpretacijo dramske umetnine. Pisal je tudi o slovstvenih vprašanjih in spremne besede h knjižnim objavam dramskih in drugih besedil. Večkrat je bil član različnih žirij in selektor Sterijinega pozorja v Novem Sadu.

Leta 2010 je prejel Župančičevo nagrado za življenjsko delo. V obrazložitvi nagrade je bilo zapisano, da je njegov življenjski opus bistveno več, kot to lahko opredelijo formalne uvrstitve njegovega vsestranskega umetniškega in kulturnega delovanja v teatrološki znanosti - je najprej ljubezen do človeka in njegovega umetniškega hrepenenja po humanem svetu kot svetem prostoru bivanja.