Marioneta je v času ustvarjanja Kraljeve povsem izginila z evropskih in še posebej z vzhodnoevropskih odrov. Prevladal je model moskovskega gledališča z rusko lutko t.i. javanko, je pojasnil Majaron. Mara Kralj pa je skupaj z lutkarjema Jožetom Pengovom in Cirilom Jagodicem vztrajala pri marionetni šoli. Stilizirano marioneto je pred Kraljevo sicer likovno zasnovala že Ajša Pengov - avtorica likovne zasnove za Žogico Marogico - vendar je po Majaronovem mnenju Kraljeva ponudila povsem drugačno, svežo vizualnost.
Vzgib za lutke je Kraljeva iskala v obrazih, ki jih je srečevala, je še povedal Majaron, kar je potrdil tudi drugi govornik na žalni slovesnosti, režiser Matjaž Loboda. Kot je dejal, je v eni izmed lutk za predstavo Obutega mačka prepoznal obraz Jožeta Pengova.
Pod rezbarskih dletom umetnice so nastajale lutke, ki jih je odlikovala prijazna humornost, ki pa je bila vedno povezana z globljo vsebino in takratno tehnologijo, je prepričan Loboda, ki je na novo obudil umetničino Zvezdico Zaspanko. Ta je navduševala tako slovensko kot tuje občinstvo, dokler ni leta 1972 izginila v plamenih požara. To je bilo za Kraljevo hud udarec, je spomnil Loboda. Misli je sklenil z besedami, da so Zvezdico Zaspanko lani ob umetničini 100-letnici obudili, umetnica pa "se ji je pridružila med zvezdami".
Kraljeva se je rodila 9. septembra leta 1909 na Dunaju pesnici slovenske moderne Vidi Jerajevi (z dekliškim imenom Franja Vovk) in očetu violinistu Karlu Jeraju. Leta
1928 je končala tehnično srednjo šolo v Ljubljani na oddelku za keramiko. Istega leta se je poročila s slikarjem, ekspresionističnem kiparjem in ilustratorjem Tonetom Kraljem.
Slikarsko se je izpopolnjevala v Parizu in Italiji, v oblikovanju filmskih mask in lutk pa v Pragi. Med drugim je sodelovala pri prvem slovenskem celovečernem filmu Na svoji zemlji. Od leta 1952 je oblikovala lutke in maske v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V sedmih letih je z lutkami opremila 12 predstav, med drugim Ježkove Zvezdice Zaspanke, Butalce Frana Miličinskega, Puškinove Pravljice o Kralju Saltanu, Srečnega princa Oskarja Wilda.
Slikala je tudi na svilo, se ukvarjala z malo plastiko, posvečala se je ilustraciji, predvsem pa je znana kot portretistka. Ilustrirala je mladinske knjige, posebno znane so ilustracije Zvezdnih tolarjev in Mojce Pokrajculje.
Za dolgoletno profesionalno delo na likovnem področju, zlasti na področju ilustracij mladinskih knjig in oblikovanje lutk, je leta 2001 prejela Župančičevo nagrado za življenjsko delo, za oblikovanje lutk pa so jo počastili tudi z najvišjo stanovsko Klemenčičevo nagrado.