Štiri impresije:

1.

Dikša je hindujska, budistična in džainistična iniciacija in očiščenje učenca, ki jo guru opravi z besedo, dotikom ali pogledom. Krst je krščansko očiščenje grehov in integracija v skupnost preko polivanja z vodo. Bar/bat micva je iniciacijski obred za judovske trinajstletnike/dvanajstletnice, vključuje zabavo in prebiranje odlomkov iz Tore. Dokimasia je antični obred in pregled, po katerem so atenski moški prevzeli pravice in dolžnosti polnopravnega državljana. Debitantski ples je britanski, avstralski, ameriški, južnoameriški in filipinski običaj formalne predstavitve in vpeljevanja mladih žensk v (visoko) družbo. Jugendweihe se začne kot posvetna alternativa krščanski birmi, kasneje postane socialistični obred iniciacije za nemške in sovjetske štirinajstletnike, vključuje zaobljubo in predajo spominske knjige. Quinceañera je slovesno praznovanje petnajstega rojstnega dneva južnoameriških deklet. Brazgotinjenje je praskanje, rezanje, odiranje in vžiganje znakov v človeško kožo iz estetskih ali religioznih razlogov ali kot označevanje pripadosti etničnim skupinam. Okuyi je zahodnoafriški obred iniciacije za štirimesečne dojenčke in najstnike v obliki večurnega performansa, izvaja se tudi ob porokah in pogrebih. Potapljanje za križem je pravoslavni običaj pobiranja križa z morskega dna, obred izvajajo najstniki med šestnajstim in osemnajstim letom. Rumspringa je amiševski izraz za puberteto in obdobje, ko se mladi amiši odločijo za dokončni vstop ali izstop iz skupnosti. Samskāra je serija hindujskih zakramentov, ki označujejo različne stopnje v človeškem življenju.

Naštete oblike iniciacije, ki označujejo vstop v versko skupnost ali prehod v drugo obdobje življenja, zahtevajo mentalno predanost skupnosti, v katero se posameznik reinkorporira. Nekatere vključujejo fizično bolečino.

2.

VIKTOR: Tole je kristalna čaša. Mati pripoveduje o njej vsakomur, ki pride na obisk. Čaša je unikat, kakor ves servis. Se pravi, da je silno draga. Zdaj pa poslušaj. Devet let sem star. Do zdaj sem bil vzoren otrok. Ničesar nisem napravil, kar so mi prepovedali. Oče kar naprej čveka: “Vzoren otrok je.” “Zelo sva zadovoljna z njim.” “Zasluži si samo pohvalo.” “Zanj srčno rad žrtvujem vse.” Do danes mi ni bilo nič očitati. /.../ Če pade čaša na tla in se razbije, bo družina, katere zadnji potomec sem, ob tri tisoč frankov. /.../ No, pa je šlo po gobe deset tisoč frankov moje dediščine. /.../ Ne bi mi verjeli, ker nisem še nikoli v življenju ničesar razbil. Niti klavirja, niti stekleničke za dojenčke. Ti, ti pa imaš na vesti že stensko uro, čajnik, steklenico orehovca in tako naprej. /.../ Ja, lepo si ga polomila.

Roger Vitrac: Viktor ali otroci na oblasti

3.

XX (♀, 14 let) is in a relationship with ZZ (♂, 14 let).
13.    september 2012.
68 people like this.

GT: stej in <3
IJ: i know i knoow >33 miska mooja
XX: hvala:D hvala ti mwaaaaaaa mojaaaaaa!!!!!!!<3333333333333
KŽ: koncno! steeeeej <3333
XX: hahahaha ja KŽ haha hvala <33
HK: wiu piu haha XX ma pa fanta <333333
XX: HK itak hahahha <3
CA: oommmmggggg to stanje sm cakala 2 tedna *___* stey in love pikijaaaa <3
XX: hahahahhaha CA hhhaahhaa... hvala hahahah <333333
TA: steeeeeyy in XX: hvala TA mwaaaaaa
YŠ: pikijaaa ostantaaa <3333333
XX: hvalaaaaaaaa <333333333333
ZZ: sam moja
XX: samo moj!!!! mwaaaaaaaaaaaaa ZZ: mwaaaaaaa
UT: wopwop stay in <3
XX: tok najrajš nooooooo <333333333

Fejsbuk, september 2012.

4.

Joj. Vse, kar ljudje povedo drug drugemu, si je podobno: misli, ki si jih izmenjajo v svojih pogovorih, so skoraj vedno enake. Ampak znotraj: kakšni izolirani stroji, kakšne skrite niše, kakšni skrivni predali! Vsakdo nosi v sebi cel svet, cel neznan svet, ki se rodi in umre v tišini! Kakšne samotnosti so človeška telesa!

Alfred de Musset: Fantasio

●

Pri uprizarjanju ali pisanju o kronotopsko in v svoje izvirne okoliščine trdno zasidranem Ionescu se je nekam težko izogniti klišejem. Tipično Ionescovo dramsko besedilo – tudi Jacques – je s svojimi lingvističnimi domisleki in pravili, ki jih njegov jezik vzpostavlja in podira, tako samozadostno, da so skoraj vsi dodatni uprizoritveni elementi odveč. Po eni strani se zdi, da besedilo prenese le skrajno izčiščeno formo, po drugi pa, da njegova inventivnost kliče po podobno ambiciozni invenciji, ki bo vodila k podobni norosti, podobni nerazumljivosti in podobnim nesmislom, ti pa se bodo v očarljivem in hitrem drncu nazadnje sestavili v kljub vsemu doumljivo doživetje.

Na vsebinski ravni je Jacques (besedilo s čisto enostavno zgodbo, ki je prevlečena z Ionescovimi jezikovnimi idiosinkrazijami, te pa zase zahtevajo veliko, če ne večine pozornosti) najprej igra, ki govori o generacijah. Generacije so tri: dva para staršev, ki sta osrednja agenta družinskega terorja, stara starša, ki sta od dogajanja stereotipno že nekoliko odmaknjena, in trije mladi odrasli. Od slednjih je kot tvorec spora najbolj izpostavljen naslovni Jacques, čeprav si mislim, da sta v podobnem položaju tudi punci/dekleti: kasneje se v dogajanje vključi Jacquesova nevesta Roberta, ki govori podobno Jacquesu, in čeprav se za njegovo sestro Jacqueline zdi, da je v družino najbolje integrirana (znotraj njenih pravil se pač najbolje znajde), njena zgodba ostane nedoločena in tako odprta za interpretacijo. Težave Jacquesa, Jacqueline in Roberte niso eksotične. Čeprav se skušam izogniti pridigarskemu posploševanju, izpostavljena generacija počez in na splošno spominja na to, ki je trenutno moja: medtem ko Ionescov Jacques iz neznanih, načelnih ali nedefiniranih razlogov ne mara krompirja s špehom in se izogiba poroki in je njegova sestra (to spada k njenim letom) brezposelna, današnji urbani dvajset- do tridesetletni petri pani, michaeli jacksoni, pueri/puellae aeterni/aeternae in potencialni doriani grayi hodijo v Lovest in na gotske piknike v Tivoli, na véliko razmišljajo o resničnih interesih svojega življenja, živijo od žepnine in okrog vratu na verižicah nosijo plastične igrače (jaz tudi). Seveda niso krivi sami. Včasih to nič ne pomeni. Podaljšano otroštvo ni definirano kot problem. Mimobežno uporništvo intrinzične vrednosti je zaželen bonus.

Kakorkoli že: morda zaskrbljujoče podobnosti sploh niso tisto najbolj pomembno, posttinejdžerski angst (včasih lahkotnost) in dejansko ali pozersko uporništvo so verjetno logične karakteristike vsake generacije, ki naj bi se lotevala neke (četudi malo produktivne) oblike osvobajanja. Jacques je v obotavljanju pred ideološkim konformizmom tudi malo Bérenger, Ionescov sleherniški, delno avtobiografski lik iz njegovih dram Nosorogi, Neplačani morilec in Kralj umira. Med nasilno iniciacijo (Rad imam krompir s špehom!) v skupnost odraslih (Naj torej pride zaročenka!) se sicer drži kot upornik, vendar je njegova drža pasivna – in ta vseenost je še manj sprejemljiva, še strašnejša od opozicije! Ali s strani Jacquesa, Jacqueline in Roberte za življenje sploh obstaja kakšna bolj določena alternativa? Jacquesov molk deluje kot načelna drža. Pozneje v verbalnih izbruhih pred Roberto se misli, ki jih je prej skrival, izkažejo za nerodno artikulirane in nebogljene. Ko Jacques in Roberta končno spregovorita, se njun jezik od jezika ostalih likov nedvomno ključno razlikuje, in ker so pri Ionescu formalne značilnosti diskurza bolj informativne kot vsebinske, se alternativa Jacquesa in Roberte očitno skriva v samem dejanju njunega jezika.

Jacques ali Podrejenost se konča tako, kot si je Jacquesova družina na začetku zamislila. Z izjemo nekaj neprijetnosti v postopku se na koncu prav nič ni izšlo narobe: Jacques in Roberta sta poročena in ju to celo ne moti, volk je sit in koza cela, ko se objekta sistemskega pregona zaljubita, je zadeva s ptičje perspektive optimalno rešena. Pri neprostovoljni tranziciji Jacquesa, Roberte in tudi Jacqueline (morda v neki drugi zgodbi, v nekem drugem času) se sprašujem o predznaku njihove reinkorporacije. Ali je prostovoljna vdaja tragična ali normalna – nekaj, s čimer se je treba sprijazniti? Jacques in Roberta sta s svojo nenadno ljubezensko zgodbo ganljiva, obenem pa ju malo pomilujem (kar je mogoče naivno in otročje). Ali ima spraševanje o predznaku sploh kakšen smisel?

In ne nazadnje: inherentna plast vsakega Ionescovega besedila je seveda njihov jezikovni sistem, po katerem jezik pluje neodvisno od realne situacije: vsebina dramskega dejanja je od spremljajoče jezikovne slike pogosto neodvisna, v drugem planu, z njo se povezuje na posameznih točkah, včasih le asociativno; najbolj očiten primer je Jacquesov monolog Roberti. Medtem ko Jacques in Roberta v prvem delu nimata priložnosti za govor, je njun skupni prizor obsežna poplava besed, ki so zložene v različne žanre, ti imajo navidez nepovezane vsebine in so si med seboj še najbolj podobni po tem, da so neartikulirani, nekontrolirani in brez jasnega namena. Zakaj ju te čudne pripovedi, te čudne besede, čudne vsebine in znaki med seboj tako povežejo, se zunanjemu opazovalcu lahko razkrije le posredno. Kot ves Ionesco, ki pravega pomena ne konstruira skozi vsebine, temveč do naslovnika potuje po drugih, manj očitnih kanalih. “Naturalistična komedija” se zaključi z razpadom jezika, med novima zaljubljencema vsi nesmisli nasilnega družinskega diskurza odpadejo, na njihovo mesto stopijo novi nesmisli, ki so čisto njuni in nazadnje se jezik zmanjša na skoraj nič. 

Brrrrum, vuššš, bzzzzz bzzzzzz bzzzzz, šššššš, bip bip bip bip, vušššš, bip bip bip bip, vušššš, bziiiii bziiiii, brrrrrum, vuššš, bzzzzz bzzzzzz bzzzzz, ššššš ššššš, bip bip bip bip, vušššš, ššššššš, bziiiii bziiiii, bip bip bip bip, vušššš, bzzzzz, ššššš, bziiiii bziiiii, brrrum, vuššš vuššš, biiiip, bzzzz, sova na vereji, hopsasa.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)