Kot so zapisali v tržaškem gledališču, je Staša Prah z njimi že sodelovala kot dramaturginja pri produkcijah Pes, noč in nož, Grozljiva lepota in Hamlet, tokrat pa se vrača v vlogi dramatičarke in dramaturginje z besedilom, ki vsebinsko sega v sredozemsko literarno dediščino, črpa iz slovenske mitologije in hkrati ponuja izjemno zanimive iztočnice za današnji čas.

Ženski pogled je preusmeril arhetipe v sodobnejše branje razlogov in posledic bega Vide, ki zapusti zakonsko in družinsko zavetje in se odpelje v neznano, da bi iskala boljše življenje. Glavna tema predstave je namreč hrepenenje po svobodi, ljubezni in življenju, z Vidino pustolovščino opozarja na prepogosto pomanjkanje te življenjske sile v današnjem svetu. Režiser Marjan Nečak je o smislu uprizoritve in same zgodbe zapisal: "Lepa Vida je opomin, da smo pozabili hrepeneti po nečem, kar imamo radi."

V vlogi naslovne junakinje nastopa Anja Drnovšek. Mož (Danijel Malalan), sin (Rok Matek) in usodni mornar (Blaž Popovski) utelešajo like, med katerimi se prepletajo niti njene zgodbe, od dolžnosti in materinskega čuta do potrebe po osmišljanju življenja. "Vsakdo si zasluži najprej biti sam svoj, šele potem postati nekomu starš, otrok, prijatelj. Ljudje okoli nas prihajajo in odhajajo, toda naš lastni in neločljivi jaz vedno ostaja z nami," je ob stiku z mitom, ki ga generacije pisateljev že dve stoletji preoblikujejo z novimi interpretacijami, zapisal režiser.

Kot so še zapisali v gledališču, Lepa Vida govori o sodobni ženski, proti družbenim stereotipom, v tej drami pa je predvsem zgodba o prebujeni zavesti vsakega človeka, ki si privošči iskanje sreče. Tema je prisotna vsepovsod v dramskih in literarnih delih, ki jih Staša Prah v besedilu povezuje z mitom Lepe Vide, da bi ustvarila asociacije z umetniškimi predelavami Ivana Cankarja, Andreja Rozmana Roze, Williama Shakespeara, Moliera, Edmonda Rostanda, kot tudi z besedili nekaterih popevk.

Glasba je bistveni element predstave, saj je tudi izrazno sredstvo režiserja, ki je v svoji karieri napisal veliko glasbe za dramske, operne in baletne predstave, muzikale, filme, televizijo, virtualne razstave in muzejske postavitve. V tej predstavi je Nečak uglasbil dialoške dele, poezijo pa pretvoril v recitativ. Po njegovih besedah sta dramaturgija in glasba v predstavi enakovredni.

Avtorsko ekipo dopolnjujejo oblikovalec giba Klemen Janežič, kostumografinja Jelena Proković, avtor videoprojekcij Marin Lukanović, svetlobo sta poleg režiserja oblikovala še Vid Prinčič in Amar Ferizović, režiser je tudi avtor scenografije.

Predstava bo na sporedu v veliki dvorani SSG do 21. januarja. Goriška ponovitev na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž bo sledila 22. januarja. Tržaška premiera in vse ponovitve bodo opremljene z italijanskimi nadnapisi.