A, tako se torej pišete, Spriggs!? In Spriggs Trevorju odgovori: »Mogoče?!« V tem odgovoru je skrita vsa skrivnostna natura gospoda Spriggsa, ki je vstopil v hišo skozi dimnik in pristal v svetu moralnega in etičnega razpada, tajkunskega primitivizma, intelektualističnega samopomilovanja, nečimrne in staranja boječe se preračunljive pokvarjenosti in je prisiljen v bližnje srečanje s prototipom Slovenclja, kot to sorto našega naroda spretno in duhovito poimenuje Svetlana Makarovič. Za tem kratkim dvoumnim odgovorom stoji vsa taktika in strategija Spriggsovega razkrinkavanja malomeščanske povzpetniške bede, pohlepa, objestnosti in izprijenosti.

Kako torej oblikovati lik vlomilca, tatu, lopova, človeka Spriggsa, če je za prepričljivost lika na odru dobrodošla lastna izkušnja. Naj pomislim! Bog ne daj, da bi moral imeti lastno izkušnjo, ko moraš na odru koga ubiti! Pa vendar, kdaj sem nazadnje kam ali v kaj vlomil. Enkrat v lastni avto, ker sem zaklenil ključe vanj. To ne šteje. V kako srce? Če že, je že davno tega, morda v mladih letih ... In tu se konča lastna izkušnja vlamljanja. Kaj vse sem ukradel v žiljenju? Moji Noni sem iz torbice sunil 100 dinarjev za cigarete, misleč: saj je tako stara, da ne bo niti opazila. K temu podlemu dejanju me je nagovoril moj nekaj let starejši sosed. Star sem bil osem, morda devet let. Nona ni bila dovolj stara, da ne bi opazila, in me je razkrinkala; dejanje sem priznal, ati in mami nista nikoli izvedela. Nikoli mi ni več padlo na pamet kaj podobnega.

Kaj pa meni, kaj so mi pobrali na nepošten način? Država? Pustimo državo! Dvakrat so mi vlomili v hišo na podeželju! Zlata nimam, denarja nikoli toliko, da bi ga lahko skrival doma v nogavici, ostal pa je ogaben spomin, da je namreč nek niče tacal po tvoji intimi! A vse našteto o krajah in vlomih je za našo zgodbo povsem nepomembno! Čemu torej to premlevanje?

Naj se drugače lotim mojega Spriggsa. To je en krasen poba, veste, pravzaprav gospod, saj naj ga igra igralec, star nad petdeset let! Temu je tako, enemu pogoju sem torej že zadostil. Drugi pogoj, lopov! Ta bo težka! Imam se za poštenjaka! In kaj je to, poštenje? Ne vemo, dokler nismo pred preizkušnjo, ali kot tako stanje lepo opiše slovenski rek: prilika dela tatu! Saj ne vemo, je to poštenje ali strah pred tem, da te dobijo. Kako pomembni stavki za današnji čas, stavki, ki so v igri na pravih mestih, da bi lahko gledalca vzpodbudili k razmišljanju. In tako se mora moj Spriggs soočiti s pravim lopovom, Johnom, ki krade, kot se spodobi, v velikem slogu. Ali, kot je moč slišati v gostilnah: »Tisti, ki kradejo milijone, so varni, drobni lopovčki pa najebejo. In zakaj? Da so za zgled ostalim in dokaz, da je kraja nespodobno početje.« Pa čeravno te je ekonomska stiska prignala na rob preživetja? Moj Spriggs je na pravi strani, na strani ponižanih in razžaljenih, na strani delavcev, ne na strani Hilde, Igorja, Ivana, Vitoslava ...

Tudi ko razkrinka krajo ljubezni in srca, je moj Spriggs na pravi strani: nikoli ni želel žene svojega bližnjega ... Celo na strani davkarije je!!!

Ne želim biti Spriggsov advokat, a pred svetom primitivizma, samopomilovanja, pokvarjenosti in slovencljevstva, v katerega je prišel skozi dimnik, ga moram vzeti v bran, ga očediti črnih saj in vseh očitkov, ki jih je deležen s strani »gostiteljev«. Že zato, ker bo čas pokazal, da je prav on, moj Spriggs, v taki družbi največji poštenjak. Čeravno plašen, s kronično angino pektoris, vendar globoko v sebi poštenjak z jajci, ki se sramuje svojega početja! In ni on kriv, kriva je družba in kriv je čas, v katerem živi!

V Spriggsov zagovor!

Iz gledališkega lista uprizoritve