Po besedah umetniške vodje baleta Sanje Nešković Peršin je Labodje jezero nedvomno najbolj popularno in skorajda nenadomestljivo delo na repertoarju baletnih ansamblov po vsem svetu. Da je na repertoarju baletnih hiš, je pomembno tudi zaradi razvoja baletnih ansamblov, saj plesalcem omogoča, da svoj balet združijo znotraj drame in plesa. Tokratna uprizoritev v ljubljanski operno-baletni hiši združuje klasično postavitev s sodobnim vizualnim in dramaturškim pristopom.

Charlesova je dejala, da se ji je glede na klasično postavitev v drugem in četrtem dejanju zdelo pomembno ohraniti esenco izvorne različice. V drugem dejanju se ji je zdelo izjemno pomembno obdržati lepoto arhitekture, formacije in linije, v četrtem dejanju pa je največ pozornosti posvetila temu, da se je kot koreografinja prilagodila odru in ansamblu. V prvem in tretjem dejanju je skušala predvsem ujeti občutje današnjega sveta in njegov hitri tempo.

Ohranila je tudi nekaj pantomime, ki je še posebej pomembna v drugem dejanju pri prvem srečanju princa z Odette. Sicer pa je v njeni postavitvi več realizma, saj se ji zdi, da je klasičen balet za mlade preveč staromoden, pantomima pa jih dolgočasi. Konca, ki je, kot je poudarila, vedno prepuščen koreografu in je lahko žalosten ali srečen, ni želela razkriti.

Glasbo na pravljično pripoved o princesi Odette, ki se zaradi uroka ljubosumnega čarovnika Rothbarta spremeni v prelepega laboda, je Čajkovski ustvaril za sanktpeterburški Carski balet. Snov za baletni libreto, v katerem lahko začarano princeso odreši le zvesta ljubezen mladega princa Siegfrieda, je povzel po več pravljičnih motivih, največji navdih pa naj bi mu bila tragična usoda bavarskega kralja Ludvika II., katerega zaščitni znak je bil labod in katerega sanjaška narava in senzibilnost sta zajeti v liku princa Siegfrieda.

Laura Hidalgo k.g. bo odplesala vlogo Odette in Odile. V vlogi Odette pleše še Tjaša Kmetec, v vlogi Odile Rita Pollacchi. Vlogo princa Siegfrieda pleše Petar Đorčevski v alternaciji z Haroldom Quinterom k.g..

Scenografa predstave sta Vadim Fiškin in Miran Mohar. Kot je povedal Mohar, sta se pri snovanju odločila uporabiti element, ki je v gledališču najbolj tradicionalen - lestenec. Tega sta multiplicirala in prostor zgradila iz približno 60 lestencev. Kostumograf Uroš Belantič je v kostumih želel ohraniti klasičnost, a z nove perspektive. Kostumi so tako nekoliko lažji, ni denimo korzetov, ohranjajo pa vso romantiko tega baleta. Oblikovalec luči je A. J. Weissbard.

Labodje jezero ob premieri leta 1877 ni imelo posebnega uspeha. Svoje pravo življenje je balet zaživel šele 18 let po smrti Čajkovskega, ko sta ga na oder postavila Lev Ivanov in Marius Petipa. Njuna postavitev je postala klasična različica baleta.

Lynne Charles se je izobraževala v New Yorku na tamkajšnjih uglednih baletnih šolah. Kot primabalerina je dve desetletji nastopala na najbolj uglednih svetovnih odrih. Kot baletna mojstrica in pedagoginja je delovala v najpomembnejših baletnih ansamblih v Evropi.