Ob 60-letnici gledališkega muzeja razstava o delu Dušana Moravca

Gledališki muzej je v začetnem obdobju deloval pod vodstvom Janka Travna v prostorih takratnega narodnega gledališča. Traven se je kot prvi direktor gledališkega muzeja zavzel in pozneje skrbel za gradivo o zgodovini slovenskih gledališč, s čemer se dotlej ni ukvarjal nihče.

Načrtoval je tudi monografijo o zgodovini slovenskega gledališča ter se o tem dogovarjal s Slovensko matico, vendar ga je prehitela smrt, je na novinarski konferenci povedal Svetina in poudaril, da ta naloga še danes ni opravljena. Tovrstna monografija bi bila po Svetinovih besedah danes več kot dobrodošla, saj delo na področju slovenskega gledališča - za razliko od številnih del o slovenski dramatiki - še ni izšlo.

Slovenski gledališki muzej je trenutno z osmimi zaposlenimi in direktorjem najmanjši javni zavod, ki pa se po Svetinovih besedah kljub temu lahko pohvali z vrsto dosežkov. Z gledališko dejavnostjo se specializirano ukvarja od leta 1996, ko je filmsko prevzela Slovenska kinoteka. Svetina je opozoril tudi na obliko gledališkega muzeja, ki bi lahko bil zaradi raziskovalne dejavnosti opredeljen tudi kot inštitut. Če bo kdaj do preoblikovanja prišlo, si Svetina želi, da bi se inštitut poimenoval po Moravcu.

Moravec je namreč v 60. letih minulega stoletja v času 12-letnega vodenja muzeja postavil temelje za raziskovalno dejavnost gledališkega muzeja. Med drugim je bil oče zbirke Dokumenti, katere 90. številka je posvečena prav njemu in njegovi 92-letnici, je poudaril Svetina. Monografija prinaša deset prispevkov o Moravčevem raznovrstnem delu, zaključuje pa jo članek Mirka Mahniča, v katerem Moravca opiše kot sooblikovalca in zgodovinarja slovenskega gledališča.

Moravcu je posvečena tudi razstava, ki jo je pripravil Štefan Vevar. Razstava je razdeljena na osem delov, od katerih je vsak predstavljen s približno petimi panoji. Prvi del predstavlja Moravčev gledališki kredo, drugi njegovo delo, ki ga je opravljal kot raziskovalec oziroma gledališki arheolog, tretji pa njegovo delo v očeh njegovih sodobnikov.

Četrti del razstave je namenjen odnosom, ki jih je kot dramaturg in teatrolog imel z gledališčniki, peti njegovemu snovanju novega gledališča, šesti pa njegovemu razmerju z dramatiko. Sedmo poglavje odstira njegov pogled na režijo, zadnje pa njegovo videnje gledališča. Zavedal se je tako njegove čarobnosti kot utvare, je pojasnil Vevar.

Za slikovno gradivo k razstavi, ki bo odprta do 1. marca, je poskrbela dramaturginja Tea Rogelj. Kot je poudarila, je pri delu ugotovila, da obstaja veliko umetniških portretov gledališčnikov in tudi drugih kulturnikov, kar je danes prava redkost.