V SNG Drami Ljubljana bo gostovalo Srpsko narodno pozorište iz Novega Sada

V svojem četrtem dramskem delu Milena Marković vzporedno raziskuje tako morebitni profil tipične »junakinje našega časa« kot tudi enega najbolj priljubljenih in za gledališko uprizarjanje najtežjih dramskih žanrov – žanr pravljice. Barčica za punčke je dramsko besedilo, v katerem se prepletajo tragičnost, farsičnost in grotesknost; hkrati pa je ta igra tudi izvirno »potovanje« od Sneguljčice in sedmih palčkov do Zlatolaske, Janka in Metke in drugih kultnih pravljic zahodnoevropske tradicije; gre torej za projekt, ki spaja moderno izraznost z vrhunsko spretnostjo pisanja in zaradi tega sodi na elitni dramski oder Srbskega narodnega gledališča. (Svetislav Jovanov, dramaturg)

Iz kritik
V predstavi Srbskega narodnega gledališča je mlada režiserka Ana Tomović izdelala zelo radikalen, fantazijski in eksperimentalen gledališki pristop, vendar ni poskušala z eksperimenti tam, kjer ni prostora zanje. Večkraten, toda v jedru enovit lik Ženske, ki se od generičnega modela ženske-kot-take odmika samo prek svojih umetniških nagnjenj in starševskega trpljenja (ima otroka s posebnimi potrebami), v tej predstavi igra ena igralka, in to kakšna! Poleg vloge v predstavi Šuma blista je Jasna Đuričić v časovnem razmiku samo enega meseca ustvarila še eno izjemno igralsko kreacijo: in če temu dodamo še njeno izvrstno vlogo v Siroti Simeonu (Nahod Simeon) izpred nekaj sezon, ne moremo zanikati vtisa, da je Jasna Đuričić vodilna in neizogibna interpretka dramskih sanj Milene Marković. (Ivan Medenica, Vreme, 11. 12. 2008)

Besede avtorice:
Pravljica, asociacije
Najprej, pravljice so zelo okrutne. To pa zato, ker je življenje okrutno, pravljice pa pomenijo iniciacijo v svet odraslih. Lahko je tudi drugače, toda iskalci morajo prestati določene krvave rituale. Ti rituali pomenijo, da se moraš prebiti, okrvaviti stopala, moraš vedeti ali uganiti, moraš imeti nekoga, ki ti bo pomagal iskati. To pomeni, da je gospod Naključje zelo pomemben dejavnik v pravljicah, vendar ta gospod bolj kot kaj drugega vzbuja srh in grozo. V pravljicah ni božanskega, samo čudežno. Včasih celo sploh ne zmagajo tisti, ki imajo na začetku dobro izhodišče, ampak tisti, ki posedujejo čudež. Zato v tej igri nastopa neka umetnica. Ona poseduje čudež v sebi. Poleg tega, da poseduje čudež, je tudi pošast. To torej ni pravljica ali pa je to pravljica, ki je požrla samo sebe, ki samo sebe grize v rep nekakšnem krvavem začaranem krogu. In drugič, pravljice so naravne. Fiziološke so, v njih obstajajo temeljne barve in primarni odnosi. Senzualne so. Najboljše pravljice nimajo nauka. Zato, ker njihov namen ni tolažba, ampak krepitev in razburjanje. In priprava na smrt. Samo pošasti in umetniki ostanejo živi, in o njih se pripoveduje in njih se ljudje bojijo.

O režiserki
ANA TOMOVIĆ se je rodila leta 1979 v Beogradu. Diplomirala je iz gledališke in radijske režije na beograjski FDU v razredu profesorja Egona Savina in asistenta Dušana Petrovića. Režirala je predstave: Creebs Lutza Hübnerja (Beogradsko dramsko pozorište), Račka Stellle Feehily (Kraljevačko pozorište) Halflajf Filipa Vujoševića (Atelje 212) Vrnitev Casanove po noveli Arthurja Schnicherja (Srpsko narodno pozorište), Monogamija Stelle Feehily (somborsko Narodno pozorište), avtorski projekt Trtmrtživotilismrt (Belef 2007); Norway. Today Igorja Bauerisme (koprodukcija Beograjsko dramsko pozorište in Kruševačko pozorište). Prejela je nagrado za najboljšo režijo na Joakimfestu 2005 za predstavo Račka, leta 2006 pa je s predstavo Halflajf sodelovala na Sterijevem pozorju. Med letoma 1998 in 2005 je bila članica uredništva in urednica biltena Bitefa. Bila je asistentka režije v projektu Fast sicher v züriškem Theater am Neumarkt 2007, leta 2008 pa štipendistka Goethejevega inštituta za študijsko bivanje v hamburškem Thalia Theatru.

Besede režiserke
Alica: Ali bi mi prosim povedala, po kateri poti lahko odidem odtod?
Mačka Režalka: To je v veliki meri odvisno od tega, kam bi rada prišla.

Nenavaden, enkraten in čustven pesniški svet Milene Marković je deloval name kot uganka. Globoko sem ga občutila, čeprav ga nisem mogla povsem racionalno razložiti. Zelo hitro sem dojela, da mi tega niti ni treba poskušati in da je to naše naravno nagnjenje k racionaliziranju v tem primeru pogubno. Na koncu sem se odločila, da bom uganko ponudila tudi občinstvu.