Odlomki iz gledališkega lista

»Danes, ko nas še hitrejša prevozna sredstva, mobiteli, internet, skype, facebook, twitter, youtube, ipod itn. povezujejo v eno samo veliko bleščečo prestolnico, nemočno opažamo, kako je njihov vpliv na psiho pravzaprav ravno povprečnost, provincializem, strahopetnost in zapečkarstvo velike globalne vasi.
Ker pa se tudi v tej zaspani globalni vasi vedno znova, tudi med umetniki, pojavljajo misli na bombe, naj nam stara futuristična eksplozija svobodne kreativne norosti, silovita sprostitev futuristične energije, svobode, domišljije in samoironije, spet znova odškrtne vrata Nemogočega …«
Lara Simona Taufer: Futuristični naboj

»Futurizem, mogoče najbolj utopično radikalna, hkrati pa zaradi naveze s fašizmom tudi politično izjemno sporna zgodovinska avantgarda, v vsej svoji protislovnosti priča tudi o tem, da je bilo 20. stoletje, kot ga izriše francoski filozof Alain Badiou, stoletje krutega duha, manične želje spremeniti resničnost v nov svet za novega človeka. In spomnimo se, da je bilo to stoletje, katerega vojne napovedi vsemu so z vehemenco proizvedle tudi različne manifeste: komunizma, revolucij, literature, arhitekture, slikarstva, glasbe, gledališča, varieteja, strasti in ... futuristične kuhinje.
Danes strasti do futuristične kuhinje ni več, je pa politična kuhinja tista, ki proizvaja nove in nove manifeste in pamflete. Sicer ne več radikalne in avantgardistične, kot so bili tisti Marinettija in njegovih sobork in soborcev, zato pa na žalost toliko bolj spoštovane in upoštevane. Če torej gledališče hoče postati nekaj, kar ljudje upoštevajo, kar jemljejo resno, se mora sintetično ukvarjati s politiko in kuhinjo, s spektakelskimi funkcijami ali performativnimi dejanji, ki bodo tako kot futuristične serate in minutne drame združevali dva tipa prebivalcev: Homo ludens in Homo politicus. Oba bosta uživala prepovedane sadove in okušala vrzeli med manifestativnostjo in resničnostjo.«
Tomaž Toporišič: Futuristične matrice za novo gledališče

»Čeprav so bili odnosi med futurizmom in fašizmom pogosto napeti, je vseeno veljalo, da je futurizem eden od ustanovnih stebrov fašizma. To je tudi dediščina, ki bo preprečevala, da bi iz futurizma sploh kdaj lahko v očeh javnosti naredili umetnostno smer, podobno kubizmu.«
Aleš Erjavec: Futurizem in fašizem

»Groteska začetnega vitalističnega in posmehljivega futurizma pravzaprav razkriva tisto nrav, zaradi katere se te luči zares nikoli niso ponovno prižgale; brlijo, v nekaterih letih malo močneje zasvetijo. Futuristična groteska s svojim izhodiščem v bombastičnih manifestih pa je sveža in aktualna kot v vsakem obdobju poprej. Saj v resnici od leta 1914 živimo v obdobju monstruoznih vojn – ali pa jih ves čas pričakujemo.«
Polona Balantič: Futurizem, ujet med klasični liberalizem in fašizem

»Konkretni zgodovinski uvidi nam dajejo jasno vedeti, da se na začetku 20. stoletja širše in dlje časa trajajoče avantgardno gibanje – četudi zgolj plagiatorsko – na področju današnje Slovenije ni razvilo, toliko bolj jasno pa so sprejemali različne tendence posamezni ustvarjalci, ki so zgoraj opisano problematiko avantgardnih gibanj nekako utelešali skozi individualno umetniško izkušnjo.«
Andrej Tomažin: Italijanski futurizem in slovenski ustvarjalci z začetka 20. stoletja

»Po prihodu fašizma na ozemlje Primorske se je slovenstvo znašlo v hudi stiski. […] Zaradi tega so se v letih od prve do druge vojne številni umetniki, med njimi izstopajoči predstavniki slovenskega kulturnega in umetniškega življenja iz Gorice in Trsta, razselili po Evropi. V njihovem domačem okolju so jim spodmaknili temelje za normalno življenje in delo, zato so odšli v tujino. Za seboj niso pustili nikogar, ostala je zevajoča praznina. Mlajši, ki so ravno v tem času odhajali na šolanje, pa so izbrali za kraj študija italijanska mesta (Benetke, Firence, Rim). V času študija so se srečevali z različnimi pobudami, branji, prijateljstvi in vplivi okolja, ki so pomembno zaznamovali poznejše kulturno dogajanje na Goriškem.«
Emilija Kastelic: Futurizem na primorskem