Medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti je večplastna igra, ki ne preseneča zgolj na oblikovni ravni, temveč tudi spretno dosega občutljive nevralgične točke sodobne slovenske in ne samo slovenske družbe. Igra vzbuja pozornost že z nekoliko daljšim naslovom, ki se ne začenja z veliko začetnico. S tovrstnimi gestami dramatičarka Simona Semenič subverzivno posega v celo tako rigiden sistem, kot je pravopis. Naslov nadalje sugerira svojevrstno temporalnost – dogajanje igre naj bi bilo umeščeno v čas »medtem ko skoraj rečem še«, v nekakšno vmesnost torej, preden prvoosebna pripovedovalka skoraj izrazi željo po še.

Ravnatelj Drame Igor Samobor je na včerajšnji novinarski konferenci povedal, da je pisanje Semeničeve strašno občutljivo in natančno. Eno od sporočil drame je, kako modrost nikakor ne more do vladarja in obratno. Samobor je dejal, da mu je vizija Semeničeve blizu, zato si v prihodnje nadeja še kakšnega sodelovanja.

Igra je postavljena v nedoločeno preteklost in v palačo, v kateri vladar z dvema ministroma vodi državo. Vladar je, kot je to pogosto, samoljuben, nadut in nagnjen k nasilju. Ministra pa sta z dveh polov: eden ocenjuje krizo v državi stvarno in ima konstruktivne predloge za rešitev težav, drugi sam pomaga ustvarjati težave, ki zahtevajo vlado trde roke in upravičujejo najrazličnejše dvomljive vladarske ukrepe, so zapisali v Drami.

Ekarta je besedilo izredno razveselilo, ker sovpada s temami moči in nemoči, ki ga intenzivneje obsedata zadnje čase. Prav iz nemoči se po njegovo rojevajo vojne. Na ta projekt gleda kot drugi del diptiha na temo vojne, ki ga je načel s predstavo Evropa v Cankarjevem domu. Ekart je dejal, da kot državljan čuti izjemno nemoč, ko opazuje, kaj vladajoči počnejo z ljudmi. Čeprav besedila Semeničeve uvrščajo med postdramske tekste, ga je sam začutil kot dramsko besedilo, ker je prišlo iz srca.

Vojna se v drami poleg številnih namigov na aktualno dogajanje v Sloveniji in po svetu kaže tudi skozi odnos med protagonistoma - Sofijo (Silva Čušin) in Vladimirjem (Janez Škof). Tu gre za izkazovanje moči moškega nad žensko.

Semeničeva je dejala, da je dramo napisala iz občutka nemoči, ki jo je preveval ob političnih dogodkih leta 2011 v Sloveniji, ko je kazalo, da bo na oblast ponovno prišel Janez Janša. Pisala se je 20-letnica osamosvojitve Slovenije in avtorica je razmišljala o vsemu, kar je samostojna država slabega prinesla svojim državljanom, med drugim o izbrisanih. »Leta 2011 me je bilo strah. Spomnim se, da sem na letalu brala Vena Tauferja, članek na temo 20­letnice; ob tem sem jokala. Vse kar so si pred osamosvojitvijo zadali in želeli – človekove pravice in svoboda –, vse to se je v 20 letih sfižilo,« je povedala avtorica. Ob tem je občutila, da se je v tem času človeško dostojanstvo ves čas teptalo, ne da bi zato kdo odgovarjal. Sla po moči je tista, ki premaguje in določa naš vsakdan.

Idejo za lik Vladimirja je dobila v svetniku Vladimirju, ki je bil predhodno pogan, grešnik, ki je posilil ogromno žensk in imel posledično veliko nezakonskih otrok. Naziv svetnika je dobil, ker je pokristjanil Rusijo. Ta zgodba po njeno kaže na to, kako politika katoliške cerkve in drugih institucij v resnici baranta s človeško dušo.

Kot je dramaturginja Eva Kraševec zapisala v gledališkem listu za uprizoritev, je igra strukturirana kot pripoved z vidika ene osebe, ki dokončno razkrije svojo identiteto šele v zadnji repliki igre. Izkaže se, da je pripovedovalka te zgodbe Sofija, ženska, katere ime v grškem izvoru (σοφία) pomeni personifikacijo osrednje ideje helenistične filozofije in v katerem še dandanes razbiramo njen osnovni pomen – modrost. Besede, ki jih izreka Sofija, niso izpisane kot običajne replike dramske osebe, temveč posegajo v samo arhitekturo igre in namigujejo na drugačno (vse)prisotnost dramske osebe. Sofijine besede so zapisane kot didaskalije, ki kot spremljevalno besedilo opisujejo karakteristike dramskih oseb in dogajanje, sežejo pa celo vse do interpretacije hotenj dramskih oseb in do poskusov neposrednega usmerjanja poteka igre. V interpretaciji krstne uprizoritve se Sofiji kot pripovedovalki pridružujejo njene hčere Vera, Nada in Ljuba ter s tem podčrtujejo intenco avtorice – gre za priliko, ki jo pripovedujejo ženske oziroma za pripovedovanje zgodbe s perspektive žensk. Sofijin odnos z Vladimirjem, moškim, ki vodi igro, je mogoče istočasno interpretirati vsaj na dveh ravneh: na ravni odnosa med žensko in moškim ter na ravni odnosa med modrostjo in oblastjo. Na ravni intimnega odnosa med Sofijo in Vladimirjem gre za zapleten ljubezenski odnos, v katerem lahko kot eno ključnih not razberemo problem posameznikove nemoči in nezmožnost vzpostavitve emancipiranega partnerskega odnosa med moškim in žensko. Če se približamo feminističnemu branju igre, pa lahko ta odnos opredelimo kot odraz patriarhalne družbe, ki žensko apriorno postavlja na točno določeno mesto ali pa jo, v primeru nestrinjanja, iz sistema izvrže.

Pri pisanju je želela napisati pravljico, da bi bila zgodba čim bolj preprosta, popolnoma stereotipna. Kot pravi Eva Kraševec, ima pravljični okvir jasen namen. Gre za prikaz nemoči na intimni in družbeni ravni, ki izhaja iz vprašanja, kako doseči vidnejše družbene spremembe; gre za poskus konfrontacije s svetom, v katerem glede na trenutne okoliščine še ni mogoče ničesar zares spremeniti.

V zadnji letošnji premieri ljubljanske Drame poleg Čušinove in Škofa nastopajo še Klemen Slakonja, Klemen Janežič, Maja Sever, Barbara Cerar, Tina Vrbnjak ter gosta Mitja Tavčar in Uroš Nemanič v alternaciji. Dramaturgijo podpisuje Eva Kraševec, scenografijo je zasnoval Branko Hojnik z asistentko Uršo Vidic, kostume pa Belinda Radulovič. Avtor glasbe je Mitja Tavčar.

Za predstavo so ustvarjalci pripravili tudi posebno različico video gledališkega lista. V 12-minutnem videu so svoje razmisleke ob predstavi razgrnili Branko Soban, Tanja Lesničar - Pučko, Anej Korsika, Svetlana Slapšak in Suzana Tratnik.