Vse zgodbe se, kot je Barbara Hieng Samobor povedala na današnji predstavitvi, vrtijo okrog človeške individualnosti. Raziskovanje človeškega značaja je po njenih besedah posledica njenega lastnega prepričanja in prepričanja dramaturgov, da je večji del sveta trenutno iz tira in da ga ne bo mogoče urediti, "dokler ne najdemo skladja s svojimi značaji kot kombinacije najmanj glave in srca, če ne še česa drugega".
Osrednja predstava sezone bo Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, koprodukcija s Cankarjevim domom in ljubljansko Dramo ob 100-letnici dramatikove smrti v postavitvi Eduarda Milerja. "Farsični prikaz mentalitete neke skupine" režiser januarja prihodnje leto v Gallusovi dvorani napoveduje kot eksperiment z močno ekipo, ki bo pri uprizoritvi imela tudi svojo besedo. Cankar je v Zgodbah iz doline šentflorjanske preroško zapisal: "Tudi ti ne boš pozabila name, lepa dolina šentflorjanska. Lahko se užaljena odvrneš od mene, lahko me ostaviš samega ob cesti, popotnika; jaz pa ležem v travo in se smejem in čakam, ker vem, da se povrneš. Zakaj jaz sem v tebi in ti si v meni."
Na začrtano vprašanje bo vezanih tudi pet premier na velikem odru ter pet premier na mali sceni. Na velikem odru bo sezono odprl licenčni muzikal Rent Jonathana Larsona, končal pa izvirni domači muzikal Orlando, ki ga po motivih istoimenskega romana Virginie Woolf piše skladatelj Drago Ivanuša.
Uprizoritev velike broadwayske uspešnice Rent so zaupali češkemu režiserju Stanislavu Moši, ki je v Slovenijo pripeljal glasbeno gledališče te vrste (je avtor nadvse uspešnih uprizoritev, kot so Kabaret, Goslač na strehi, Sugar – Nekateri so za vroče in Čarovnice iz Eastwicka). Muzikal je prestavitev znamenite Puccinijeve La Boheme v newyorško četrt 80. let prejšnjega stoletja, govori pa o preživetju mladih, ki ostajajo zvesti svojim idealom. Po besedah glasbenega vodje Mihe Petriča gre za rock muzikal s primesmi od jazza in popa do soula.
Knjigo, po kateri je nastal libreto za novi mjuzikel Orlando, je žanrsko skoraj nemogoče opredeliti. Virginia Woolf jo podnaslovi z izrazom »biografija« in njena proza resnično ves čas vztraja v maniri biografskega zapisa. Tematika je povzročila neznansko veliko število teoretičnih študij, a še najbolj točna je verjetno definicija Nigela Nicolsona, ki pravi, da je Orlando »najdaljše in najbolj očarljivo ljubezensko pismo v zgodovini literature«. Režijski koncept režiserke Barbare Hieng Samobor je s pomočjo glasbe pričarati nekaj na prvi pogled neuresničljivega, prikazati nekaj na prvi pogled očem nevidnega. Ivanuša, ki bo za Orlanda prispeval tako libreto kot glasbo, pa se bo posvetil vprašanju identitete in iskanju svobode ter trenutnemu času, ko "smo se nehali spraševati določene stvari, hkrati pa živimo stisnjeni v kot".
Po lanski odpovedi bodo abonenti MGL lahko videli tudi Sen kresne noči - smrtni svet je čisto nor, ki ga bo po motivih Shakespearove komedije režiral Jernej Lorenci. Za predstavo o tem, kako deluje človekova podzavest, bo režiser, kot napoveduje Barbara Hieng Samobor, črpal iz izvirnega besedila, veliko pa tudi iz "zaledja emocij in izkušenj" šestih igralcev na odru.
Na velikem odru bosta še črna komedija Pijani ruskega dramatika Ivana Viripajeva ter drama Dantonova smrt Georga Büchnerja. Najboljše in najkompleksnejše delo ruskega avtorja Viripajeva, ki velja za enega trenutno najprodornejših ruskih in evropskih sodobnih dramatikov, je umetniška vodja MGL označila za filozofsko komedijo o tem, da je v vsakem vinu resnica, a tudi mnogo skrivnosti in rešitev. Viripajev spregovori o izgubljenosti človeka na tem svetu, o iskanju smisla in strahu pred minljivostjo. Do svojih likov je jedko ironičen in posmehljiv, a hkrati tudi nežen, sočuten in globoko razumevajoč. Z veliko upanja v človeka piše o bistvu življenja, o veri v Boga in o ljubezni, ki edina osmišlja življenje in premaguje eksistencialno tesnobo. Igra Pijani nas opominja in vabi, naj se prepustimo življenju, naj se ne bojimo ljubiti, oproščati, se razkazati, se prepustiti … Pijani so filozofska komedija o odkrivanju in samospoznanju, ki jo bo v prevodu Tatjane Stanič režiral Juš Zidar. Prva slovenska uprizoritev bo premierno na sporedu novembra 2017.
Dantonova smrt (1835) je prvo dramsko delo nemškega dramatika Büchnerja. Ta je ob Heinrichu Heineju in Johannu Wolfgangu von Goetheju eden vidnejših predstavnikov nemške predmarčne dobe, v literaturi zavezane emancipaciji posameznika in liberalnim političnim načelom. Ob prvi izdaji je bila Dantonova smrt, ki vsebuje izseke iz zgodovinskih političnih govorov in jo zato štejemo med zgodnje predstavnice dokumentarne dramatike, močno cenzurirana. V MGL bo Dantonovo smrt v prevodu Bruna Hartmana na veliki oder postavil Aleksandar Popovski, in sicer v začetku marca 2018.
Na malo sceno je Barbara Hieng Samobor uvrstila španskega avtorja Antonia Tabaresa z večkrat nagrajeno igro o krizah znotraj korporacij Vrh ledene gore, ki jo bo prvič v Sloveniji uprizorila debitantka Mojca Madon: ustvarjalce bodo zanimali mehanizmi, ki v velikih podjetjih privedejo do izolacije, samote in tudi končnega samomora. Prvič v Sloveniji pa bosta uprizorjeni tudi drama Rainerja Wernerja Fassbinderja Kri na mačjem vratu in črna komedija izraelskega avtorja Hanoha Levina Življenje kot delo.
Kri na mačjem vratu bo režirala Ivana Djilas, ki je Fassbinderjevo delo opredelila za čudaški tekst s kopico likov, med katerimi se pojavi ženska, za katero se zdi, da razume več kot ostali; pri tem jo bo zanimala kakofonija današnjega časa, razlika med tem, kaj govorimo in kaj razumemo.
Črno komedijo Življenje kot delo bo prevedel Klemen Jelinčič Boeta, za slovensko občinstvo pa jo bo na oder postavil Andrej Jus. Levin skozi živ in prepričljiv besedni dvoboj mojstrsko in subtilno razgrinja tudi številna kompleksna vprašanja o smislu človekovega bivanja v bližini neizogibne smrti. Drama govori o zakoncih v poznih petdesetih, med katerima privrejo na plano vse frustracije, ki so se jima nakopičile v zakonu.
Četrta premiera na malem odru bo absurdna komedija Strašni starši, igra o nerealiziranih, zatajevanih in prepovedanih oblikah ljubezni, ki jih je na primeru ekstravagantne petčlanske razširjene družine popisal francoski ustvarjalec Jean Cocteau in je sčasoma postala repertoarna stalnica tako na francoskih kot tujih odrih. Po njej sta nastala tudi dva odmevna filma: leta 1948 je Strašne starše z izvirno zasedbo režiral Jean Cocteau, leta 1953 pa je pod naslovom Intimate Relations nastala britanska različica režiserja Charlesa Franka. Za gledalce Male scene bo poskrbel režiser Alen Jelen. Absurdno komedijo bo na novo prevedla Eva Mahkovic.
Repertoar Male scene v MGL zaključujejo konec marca 2017 z lani uvedenim žanrom – gledališko kriminalno serijo v štirih delih, tokrat z naslovom Praznina spomina, ki si jo bodo gledalci ogledali v štirih zaporednih četrtkih na Mali sceni. Tedenski razmik med eno in drugo epizodo bo omogočal ravno prav napeto, a še vedno kontinuirano spremljanje razvoja vsebine. Oblika ostaja ista, a pred nami sta povsem nova zgodba in nova avtorska ekipa. Režiserka Nina Šorak je aktivna na mnogih področjih gledališkega ustvarjanja: od režije in dramaturgije do pisanja dramskih in strokovnih besedil. Avtorica besedila gledališke kriminalne nadaljevanke je Barbara Zemljič. Ustvarjalni tandem pripravlja štiridelni scenarij, ki bo v okviru zgoraj orisane zgodbe preizpraševal medsebojne odnose, probleme, povezane s sodbo in obsodbo, še preden je krivda resnično dokazana, motivacijo za laži, postopke medijskega linča, korupcijo, predsodek, objektivnost krivde in vprašanje odgovornosti.
Knjižnica MGL
V zbirki Knjižnica MGL urednica Petra Pogorevc napoveduje dve novi izdaji, in sicer knjigo Tine Kolenik Koža kot kostum z izidom v decembru ter knjigo Performans–Kritika Nenada Jelesijevića z izidom aprila naslednje leto.
Kot so sporočili iz MGL, knjiga kostumografke in vizualne umetnice Tine Kolenik, asistentke na Katedri za kostumografijo AGRFT in članice tandema Eclipse, z različnih vidikov osvetljuje vprašanje, kako človeška in živalska koža funkcionirata kot svojevrstno oblačilo v vsakdanjih življenjskih praksah, obenem pa tudi kot kostum v umetniški produkciji, zlasti filmu, gledališču in performansu. Avtorica v knjigi vzpostavi kompleksno in inspirativno razmerje med teorijo in prakso, saj nam po eni strani ponuja teoretsko podprt vpogled v različne vidike in razmerja med kožo, obleko in kostumom, po drugi pa dokumentira svoje lastne performanse in njihove kostumografske implikacije. Na ta način se s knjigo vklaplja v kontekst svojega siceršnjega ustvarjanja na področju performativne umetnosti, katerega rdeča nit je poudarjanje silovite moči erotike ter obenem duhovito kritiziranje dominantne kulture, ki še vedno zatira človeško spolnost ter druge oblike svobode in avtonomnosti.
"Performans–kritika je nemogoča gesta upora proti obstoječemu." Ta izjava Nenada Jelesijevića temelji na premisleku o fenomenu kritike v performansu v navezavi na primerjalno analizo nabora primerov (para)kritičnih umetniških praks. Teoretik, kritik in član tandema Kitch, ki v slovenskem prostoru deluje od konca devetdesetih let, se v svojem teoretskem in praktičnem delu ukvarja s fenomenom kritičnosti v performansu in sodobnih scenskih praksah. V knjigi obravnava dela ali akcije tandema The Yes Men, Marine Abramović, Aleksandra Brenerja, skupin Femen, Demolition Inc. in Voina, Vie Negative ter drugih. Med fragmenti o odpravi umetnosti, estetizaciji upora, kritični umetnini in simbolnem kapitalu podaja nastavke za politizacijo estetskega. Performans–kritika s svojim militantnim estetskim izumlja, ustvarja in širi prostor enakosti oziroma situacijo akcije mišljenja onkraj diskurza obstoječega.