Kot je na novinarski konferenci povedala režiserka, so si za predstavo želeli izbrati besedilo, ki bo komunikativno tako za igralce kot občinstvo, obenem pa bo dopuščalo tudi avtorski pristop in dovolj prostora za ustvarjalce, zlasti igralce.

Dramaturg Miša Mićič, ki se podpisuje tudi kot asistent režije, oblikovalec govorne podobe in avtor izbora glasbe, je povedal, da gre predstava precej globlje od naslova, ki pa so mu iz izvirnika odvzeli besedo Chicago, saj so želeli Mametovo zgodbo, ki je zelo aktualna tudi za sodobni čas, lokalizirati. Čeprav v predstavi ni nikoli omenjena Ljubljana, si je dogajanje zlahka predstavljati v njej, je prepričan Mićič.

David Mamet, ki velja za enega osrednjih ustvarjalcev sodobne ameriške dramatike, je besedilo napisal v 70. letih minulega stoletja po t.i. seksualni revoluciji, v 60. letih "kot nekakšen odgovor na vprašanje, kaj nam je prinesla", je pojasnil Mićić. Po njegovih besedah dramatik na zelo inteligenten in luciden način opisuje današnje težave, ki jih imamo na ravni odnosov, kar preplete z napovedjo neoliberalnega kapitalizma, ki je prevladujoč tudi danes. V tem kontekstu si posameznik drugega izbira in izrablja kot objekt za lastno realizacijo ali imidž.

V uprizoritvi so želeli predstaviti več vrst odnosov, od partnerskih, sostanovalskih do sodelavskih in sosedskih, ki pa so vsi toksični. Toksičnost, ki je po dramaturgovih besedah "zažrta povsod", je mestoma v prikazu nefunkcionalnih odnosov tudi zelo duhovita, vendar z grenkim priokusom. Mićić je opozoril še na jezik, ki je surov, vulgaren in mestoma pritlehen, postaviti pa so ga hoteli v nižji delavski sloj, živeč v urbanem okolju.

Scena, za katero je poskrbela Ana Rahela Klopčič, je po njenih besedah postavljena na več platojih z več enotami, pri čemer si je želela, da bi bile čim bolj uporabne za igralce. Režiserka je povedala, da sicer zelo izčiščena scena, na štirih prizoriščih, ki so ves čas vidni, igralcem onemogoča, da bi se umaknili z odra, s čimer so želeli opozoriti na ujetost likov.

V predstavi igrajo Kaja Jordan, Tina Tavčar, Domen Koren, za katerega bo to debut, in Samo Ravnikar, za katerega bo to 500. nastop. Poleg samega študija vlog je Ravnikar opozoril tudi na kar 35 prizorov, ki se zvrstijo v poldrugi uri in zahtevajo izjemno koncentracijo igralcev. Ti, oblečeni v oblačila po izbiri kostumografinje Alje Satošek, ki je nekatere izdelala celo sama, rokujejo tudi z veliko rekviziti.