Barbara Bulatović, ki je končala francosko visoko lutkovno šolo v Charleville-Mezieresu, podiplomski študij pa nadaljevala v Pragi, je v predstavi Luna poskrbela tudi za likovno podobo in scenografijo. Za glasbo je poskrbel Andraž Polič, za dramatizacijo besedila pa Romana Ercegović. Na odru se bosta z lutkami poleg Iune Ornik predstavila še Alenka Pirjevec in Jonas Žabkar.

Avtorica predstave, ki je namenjena otrokom od petega leta starosti dalje, se v svoji pravljici o Luni dotika pomembnih vprašanj o ljubezni, pravi naravi življenja, njegovem koncu in transcendenci. Skupaj z avtorico dramatizacije Romano Ercegović skušata zahtevna vprašanja na razumljiv mlajšim gledalcem.

Protagonistka arhaične pripovedi je slepa deklica, ki je imela čudno oziroma čudežno moč v svojih rokah, s katerimi je pozdravila, zacelila in okrepila vsa živa bitja ter pregnala vse bolezni. Ljudje so jo imeli zelo radi in se ji niso mogli dovolj zahvaliti, deklica pa je v zahvalo želela le, da ji ljudje pripovedujejo o soncu, saj ga v svoji temni slepoti ni mogla videti.

Med njo in soncem se splete ljubezen, a se ji sonce zaradi vročine ni smelo preveč približati. Čarovnica je deklici ponudila, da ji izpolni eno željo, ta pa ni dolgo omahovala, saj si je želela videti in biti s soncem. Tako je izgubila zemeljsko telo, se preselila na nebo in postala prava luna, vse odtlej pa sta na nebu neločljiv par.

Kot poudarjajo avtorji predstave, je v sodobnem smislu to tudi zgodba odraščanja in zorenja vsake deklice v žensko, ki vedno bolj vidi resničnost ter razume ljubezen. Vse skupaj je vedno povezano tudi z bolečino in izgubo, na koncu pa prava ljubezen postane večna. Pravljica je v tem pogledu zelo arhaična, prvinska, hkrati pa zelo primerna uprizoritev za otroke, ki so pravzaprav še vedno v stiku s prvinskimi - prastarimi silami in jih morda dojemajo celo bolje kot odrasli.