Luna

Avtorica Luna Ornik se v svoji pravljici o Luni dotika pomembnih eksistenčnih vprašanj o življenju, ljubezni, pravi naravi življenja, koncu življenja, transcendenci. Skupaj z avtorico dramatizacije Romano Ercegović poskušata približati ta zahtevna vprašanja mlajšim gledalcem na način, ki jim bo razumljiv. Glavna protagonistka arhaične pripovedi (pravljice) je slepa deklica, ki je imela čudno (čudežno) moč v svojih rokah, s katerimi je lahko pozdravila, zacelila in okrepila vsa živa bitja ter pregnala vse bolezni. Ljudje so jo imeli zelo radi in se ji niso mogli dovolj zahvaliti. Deklica pa je v zahvalo želela le, da ji ljudje pripovedujejo o Soncu, saj ga v svoji temni slepoti ni mogla videti. Ko sta ji umrla stara oče in mati, je bila na milost in nemilost prepuščena sama sebi, vendar nihče od mnogih snubcev ni mogel do njenega srca, ker je zares ljubila samo Sonce. Tudi Sonce, ki je bilo takrat še mlado, se je v prečudno deklico zaljubilo, vendar se ji ni smelo bolj približati, ker je bila »samo« zemeljska hči. Od živali in rastlin je za dekletovo žalost izvedela mogočna čarovnica, ki je imela ključ, s katerim je lahko zaklenila smrt ter odklenila življenje, ali obratno … Poklicala je deklico k sebi in ji ponudila, da ji izpolni eno samo željo. Deklica ni omahovala, saj si je želela videti in biti s Soncem. Tako je izgubila zemeljsko telo, se preselila na nebo in postala Luna. Od takrat sta na nebu neločljiv par … V sodobnem smislu je to tudi zgodba odraščanja in zorenja vsake deklice v žensko, ki vedno bolj »vidi« resničnost ter razume ljubezen. Ta uvid je hkrati vedno povezan z bolečino in z izgubo. Na koncu prava ljubezen postane večna. Pravljica je v tem pogledu zelo arhaična, prvinska in hkrati zelo primerna uprizoritev za otroke, ki so pravzaprav še vedno v stiku s prvinskimi – prastarimi silami, ki jih morda celo bolje dojemajo, kot to počnemo mi, odrasli.