Kot so v muzeju zapisali na spletni strani, so umetniška dela sama po sebi statična, vendar pa so si umetniki prizadevali, da bi gibanje na nek način secirali že veliko pred pojavom kronofotografije, ki jim je v poznem 19. stoletju odprla nove perspektive.
V poskusih, kako ujeti gibanje, so se avantgardni umetniki, kot sta bila Degas in Rodin, obrnili k svetu plesa. Okoli leta 1900 pa je tudi ples sam doživel revolucijo s plesalci, kot so bili Loie Fuller, Isadora Duncan in Vaclav Nižinski. Prelom s klasičnim baletom je obenem pomenil napoved modernega plesa. Tedaj sta se koreografija in vizualne umetnosti ujeli ena z drugo, še piše na spletni strani muzeja.