Kot so zapisali v Mini teatru, je Grenke solze Petre von Kant igra v petih dejanjih, ki kaže pet epizod iz življenja uspešne modne oblikovalke. Petri prijateljica Sidonija predstavi mlado, 23-letno Karin, ki v Nemčiji išče nove življenjske možnosti. Med njima se razvije naklonjenost, ki preraste v tesen ljubezenski odnos. Karin nazadnje zapusti Petro, ki je tako že tretjič v življenju ostala zapuščena in obupana. Ob podpori mame in hčerke pa na koncu morda le spozna, da jo je ta izkušnja pripeljala do nekega novega bistvenega spoznanja.
 
Gre za igro o ljubezni in o samoti, o odvisnosti, zatiranju in iskanju svobode. Besedilo je Rainer Werner Fassbinder napisal kot gledališko igro in ga 1971 tudi uprizoril. Leto kasneje pa pretvoril v enega svojih najuspešnejših in poznanih filmov. Fassbinder, ki ga zaznamujejo nenehni škandali v intimnem in socialnem življenju je svoji osebnosti izdelal zrcalno podobo v liku Petre von Kant.

Artur Nauzyciel je eden izmed najbolj znanih francoskih režiserjev, ki s svojimi predstavami gostuje po celem svetu, njegovo ustvarjalno gostovanje v Sloveniji pa bo prvo v tem delu Evrope. Nauzyciel se je po študiju likovne umetnosti in filma vpisal na šolo Theatre national de Chaliot, ki jo je vodil znameniti  in francoski režiser Antoine Vitez. Svojo kariero je začel najprej kot igralec, nato kot režiser s zelo uspešnima predstavama Namišljeni bolnik po besedilu Molièra in Srečni dnevi po besedilu Becketta v znamenitem gledališču Odéon-Théâtre de l’Europe iz Pariza. Režiral je Trg Herojev Thomasa Bernharda v Comédie-Française (2004), Ordet Kaja Munka na Festivalu v Avignonu (2005), Glad Knuta Hamsuna v Théâtre de la Madeleine (2011), Galeba A. P. Čehova (2012) v Papeški palači na Festivalu v Avignonu. V Ameriki je režiral B-M Koltèsa, Borbo črnca in psov in Roberta Zucca , Abigail’s party Mike Leigha (2007), Shakespearjevega Julija Cezarja. Režiral je v Dublinu, Oslu, Reykjaviku, Južni Ameriki. Je dobitnik mnogih francoskih in mednarodnih nagrad, od leta 2007 je direktor Centre Dramatique National Orléans.

Nauzyciel o predstavi: »Ko Fassbinder oblikuje Petro von Kant na podlagi lastne zgodbe ne gre zgolj za to, da bi našel snov za fikcijo. Preoblikovanje njegove zgodbe v fikcijo mu morda pomaga razumeti lastno bolečino, lastne težave v ljubezni, lastna iskanja in boje v ljubezenskih odnosih. Torej gre predvsem za to, da bi nekaj boljše razumel. Gre za ogledalo – kot da Fassbinder ustvarja ogledalo, v katerem bi lahko gledal sebe. Sebe projicira v to fikcijo dvojno: kot resnično zgodbo, ki sama po sebi že nosi resnico, hkrati pa tudi kot fantazijo, sanje in iluzije; in ravno zaradi slednjega igra ni biografska. Zato besedilo ni realistična lekcija o ljubezni. Snov je zelo konceptualno izbrana in hkrati tudi abstraktna, ker gre za projekcijo resničnosti v nekakšne temne in globoke skrivne prostore. Ti temni, globoki, skrivni prostori so Fassbinderjeva psiha – njegove lastne fantazije. Projiciran je on sam in hkrati tudi njegova zgodba. To vidi kot resničnost, pa tudi kot hollywoodsko dramo.

Igra je politična že v sami snovi, saj je spregovoriti o homoseksualnosti v tem času pomenilo nekaj političnega. Politična pa je tudi v tem, da kaže, kaj je bila Nemčija v tem obdobju. Kaže jo kot stravmatizirano post-nacistično državo, ki ima opravka z novim valom liberalizma in kapitalizma. Pri tem je zanimivo spremljati, kako je to isto politično vedênje in ideologijo mogoče zaslediti na nivoju odnosov, navad in intime. Te navade gre iskati celo v naših spalnicah. Načini, kako se spoprijemamo z drugim, načini, kako ljubimo, naše seksualne navade, vse to omejuje ideologija, ki nas obdaja. Vprašanja zatiranja, podrejanja, moči idr. determinira neke vrste ekonomska ideologija, ki jo lahko, če ji posvetimo pozornost, zasledimo celo v naši intimnosti in medsebojnih odnosih. Fassbinder raziskuje točno to. Istočasno pa ustvarja gledališče, ki je nekoliko neprijetno, saj je zelo Brechtovsko, zelo nemško – neke vrste ponazoritev, ki pa jo združuje z melodramskimi momenti. To dela s konkretnim interesom ali celo pohlepom po hollywoodski drami, po nečem bolj mainstreamovskem. Kombinacija obojega v gledalcu ustvarja neprijetno pozicijo. Sestavlja jo oboje – empatija oz. identifikacija in na drugi strani odpor, zavračanje. S tovrstnim približevanjem in oddaljevanjem, z empatijo, privlačnostjo in identifikacijo z liki ter zatem s prezirom do njih, ustvarja nenavadno gibanje z občinstvom, ki je vznemirljivo in na trenutke tudi moteče za gledalca – tudi v tem oziru je političen. Išče načine, kako vključiti občinstvo. In verjetno je njegova izvirnost prav v tem, da klasično gledališče, ki ga je dobro poznal (saj je imel zelo klasično gledališko ozadje) meša s pop kulturo. Tako gre pri njem za akademsko znanje in konvencionalna gledališka pravila, ki se mešajo z nečim, kar se napaja v popularni kulturi – hollywoodsko dramo in njegovim lastnim življenjem v zelo sentimentalnih aspektih. Kar je ustvaril, je nekako naivno – in tega se je zavedal. Ni poskušal biti pametnejši ali globlji, kot je bil v resnici.«

V predstavi igrajo Helena Peršuh v vlogi Petre von Kant, Milena Zupančič (Valerija von Kant, njena mati), Urška Taufer (Gabrijela von Kant, njena hči), Medea Novak (Sidonija von Grasenabb, njena prijateljica), Arna Hadžialjević (Karin Thimm, njena ljubezen) in Vesna Vončina (Marlena, njena uslužbenka), na videu Voranc Boh in Uroš Kaurin. Prevajalec je Lado Kralj, scenograf Riccardo Hernandez, oblikovalec luči Scott Zielinski, kostumograf Gaspard Yurkievich, pod oblikovanje maske se podpisuje Empera, oblikovanje zvoka je delo Bena Geca, oblikovanje videa delo Domna Martinčiča, lektorica je Laura Brataševec. Asistent režiserja je Juš A. Zidar, asistent scenografa pa Tine Tribušon.

Prva ponovitev za izven bo v soboto, 28. novembra 2015, ob 20. uri.