Schimmelpfennig se v Sončevem obratu (nemška praizvedba je bila lani) izraža skozi konvencijo meščanske drame. V ospredju je zakonski par, ki pripada generaciji rojenih v 70. oziroma 80. letih minulega stoletja. Albert (igra ga Jure Henigman) je sociolog, zgodovinar in pisatelj, Bettina (Maruša Majer kot gostja) pa filmska ustvarjalka.
Gre za pripadnika srednjega razreda, ki živita navidezno ekonomsko in socialno izpopolnjeno življenje. A ko Bettinina mati Corinna (Judita Zidar) v božičnem času k njima povabi tujca, simpatizerja skrajno desničarskih opcij, ta zamaje njun vrednostni sistem. Izkažeta se za popolnoma nemočna, pasivna.
Skozi njiju po besedah mladega režiserja Zidarja dramatik govori o praznini, o temeljnem nezadovoljstvu in manku vznemirjenosti, ki ga čutijo pripadniki omenjene generacije, pa tudi o odtujenem delu, ki teži k prilagajanju zahtevam trga.
Schimmelpfennig po besedah Zidarja preide tudi v polje političnega in skozi dramo "nakazuje na nevarnost, da lahko neka radikalna, neokonservativna desna populistična politika nastopa prav skozi praznino ljudi in nas vodi v idejo privilegirane skupnosti, ki ima legitimnost ali moč, da se izživlja nad socialno šibkejšimi". Hkrati pa odpira vprašanje, zakaj se levičarski intelektualci ne uspejo upreti tej tendenci.
Judita Zidar je povzela, da predstava govori o evropski intelektualni in umetniški eliti v luči dejstva, da je svet eden in se nihče ne more izolirati znotraj družbe in časa: "Vprašanje je zgolj, ali smo si sposobni postaviti ogledalo in se v njem ugledati takšni, kot smo."
Sodobni nemški dramatik Schimmelpfennig slovi po izjemno odprti pisavi, ki nudi prostor za subjektivno interpretacijo. V drami, ki jo je poslovenila Urška Brodar, konvencionalne dialoge lomi z notranjimi monologi in didaskalijami, hkrati pa vanjo vpleta tudi klasične skladbe Bacha, Wagnerja in Chopina. Tujec Rudolf (Boris Ostan) jih igra na klavir, vmes pa navrže izjave kot so "ustaviti moramo mešanje" ali "glasba je svetovni red".
Asistentka režije Maša Pelko je povzela Zidarjevo izjavo, da je dramski tekst razumel kot partituro, ki ne zahteva režije, temveč dirigiranje. Povedala je, da se niso toliko ukvarjali s tem, kako bi zgodbo povedali, ampak se je ta rodila skozi različne ideje in poskuse, s čemer so po njeno uspeli vzpostaviti nov gledališki jezik. "Čeprav je tekst strukturiran zelo točno, imamo opravka z negotovo podobo realnosti," je poudarila dramaturginja Eva Mahkovic.
Dramatik je v sceno vključil tudi uro, ki odšteva čas do konca predstave, oziroma čas, ki omejuje Bettino in Alberta, da se rešita iz moreče situacije ter hkrati že nakazuje na njun neuspeh.
Predstava je nastala v koprodukciji s Stalnim slovenskim gledališčem v Trstu, kjer bo premiera na sporedu 24. novembra.