Koceli je na novinarski konferenci povedal, da je bil precejšen izziv narediti predstavo o Plečniku, ki je "fascinantna osebnost slovenske zgodovine", ki pa sam ni rad javno nastopal in tudi javno ni zapisal skoraj ničesar, se je pa ohranila njegova bogata osebna pisemska korespondenca s številnimi ljudmi, ki je tudi služila za osnovo predstave.
Plečnikova pisemska korespondenca, ki v celoti še ni akademsko raziskana, razkriva predvsem njegovo osebno sfero. Samo besedilo predstave je rezultat obširne študije različnih virov, za nekatere so imeli ekskluzivni dostop. Sam Plečnik je bil sicer strasten pisec pisem, je še dodal Koceli, čigar zamisel o predstavi je bila prav njegova.
"Samo tisti, ki me ne poznajo, mi pravijo Mojster," se glasi ena od Plečnikovih navedb. Usoda je, da ga morda zares ni nihče dobro poznal, razen njegove družine. A večina ga je naslavljala z mojstrom, zato tudi ni bilo druge izbire, kot da je tak naslov predstave, je še pojasnil Koceli, ki je Plečnika označil za skritega boga Ljubljane.
"Ne vem, če je kje na svetu toliko osebnih sledi še vedno prisotnih od nekega arhitekta, ki je tako močno zaznamoval mesto", kot je to v slovenskem glavnem mestu, je še povedal režiser in dodal, da so žile iz Plečnikove miselne hrbtenice, domišljije in dela po celotnem mestu. "Hodimo po njem in živimo v njegovi ambientih (...). 150 let po njegovem rojstvu Plečnik teče po naši krvi, če hočemo ali ne," je prepričan Koceli.
Alojz Svete, ki v predstavi upodablja Plečnika, je arhitekta označil za velika duha in dodal, da je Plečnikova jezikovna struktura prav posebna, "a ko jo posvojiš, postane tvoja". Menil je še, da je s to monodramo tudi sam postal igralsko bolj zrel in domišljen igralec, kar mu predstavlja novo raven igralske poti.
Je pa v predstavi po njegovih besedah v ospredju predvsem Plečnikov duh. Dosti bolj vredno je tudi, kot je še dejal, da si človek sam ustvari mnenje o Plečniku, ko si ogleda predstavo. Največji ustvarjalni izziv sta mu predstavljala iskanje interpretacije govora misli kot samogovor, monolog ter sam način podajanja misli.
Po besedah dramaturginje predstave Eve Mahkovic je predstava po žanru posvetilo velikemu arhitektu. Povedala je še, da besedilo same predstave temelji predvsem na Plečnikovem ljubljanskem, starejšem obdobju in ima tudi posebno obliko, saj je v celoti sestavljen zgolj iz Plečnikovih besed. Sama izbira lokacije predstave je bila po njenih besedah nujna, saj na nek način omogoča, da je Plečnik nad Ljubljano in mu tako omogoča dialog z mestom.
Scenograf, oblikovalec prizorišča Darjan Mihajlovič Cerar, tudi sam arhitekt, je o izbiri lokacije povedal, da na terasi prav arhitektove stavbe, Plečnik bdi nad mestom, ki ga je tako močno soustvarjal, in mu na tak način tudi da legitimnost, da mesto sodi. Hkrati se sama gimnazija nahaja v središču mesta in je tako obkrožena z vsemi arhitekturnimi prvinami mesta.
V predstavi je tudi serija scenskih elementov, ki ne poskušajo posnemati Plečnikove arhitekture in sloga, a se v določenih trenutkih predstave sestavijo v konkreten prostorski in vsebinski poudarek. Scenografija tako po eni strani na noben način ne spominja na Plečnika, hkrati pa v celoti, je še dodal Darjan Mihajlovič Cerar.
Kostumografka predstave je Branka Pavlič, avtor glasbe Miha Petric, lektor Martin Vrtačnik. Svetlobo in zvok sta oblikovala David Andrej Francky in Tomaž Božič. Strokovni sodelavec predstave je slovenski umetnostni zgodovinar, strokovnjak za Plečnika Damjan Prelovšek.
Četrtkovi premieri Mojstra ob 21.30 bosta v letošnji sezoni sledili še dve ponovitvi, jeseni pa se obetajo najmanj tri ponovitve.
V MGL so ob tem danes napovedali, da načrtujejo razširitev ljubljanskega Mojstra v triptih, ki se bo poleg slovenske prestolnice dogajal še v Pragi in na Dunaju, ki jo je Plečnik prav tako arhitekturno zaznamoval, a z drugačno igralsko zasedbo. Za razliko od Ljubljane, ki se osredinja na Plečnikova pozna leta, bosta ti dve predstavi posvečeni zgodnjim in srednjim Plečnikovim letom.