Slovenski arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) je živel in ustvarjal v predračunalniškem času, ko je bil tudi domači telefon, ki ga sam nikoli ni imel, prej izjema kot pravilo. Zato se je na daljavo sporazumeval s pismi. V Ljubljani, Jajcu, Beogradu, na Dunaju, v Pragi in drugod so se ohranila številna pisma, ki nam razkrivajo njegov duševni profil. Pisal je prijateljem, učencem, obrtnikom, pa tudi čisto naključnim ljudem, s katerimi ga je povezalo življenje. Največ nam o njem povedo pisma starejšemu bratu duhovniku Andreju, ki je po smrti staršev bedel nad njegovo umetniško rastjo. Ker sta oba večino let preživela zunaj rojstne Ljubljane, Andrej najprej v Idriji in pozneje v Kočevju, Jože pa na Dunaju in v Pragi, sta se lahko redno sporazumevala samo s pomočjo pisem. Zato so prav ta ključnega pomena za razumevanje Plečnikovega umetniškega razvoja. Iz njih izvemo, kako se je iz mizarskega vajenca, ki je že po prvem semestru zapustil gimnazijske klopi, počasi razvil v umetnika z jasnimi življenjskimi nazori in strogimi pogledi na umetnost, pa tudi o bratovi bolečini, ko mu je bilo zaradi spora s škofom onemogočeno vsakršno napredovanje v cerkveni hierarhiji. Jože je bil nanj močno navezan in je bratovo malodušnost spremljal z neomajnim potrpljenjem. Ker se je zavedal svoje pomanjkljive splošne izobrazbe, jo je skušal nadoknaditi z branjem. Segal je predvsem po katoliški literaturi, o kateri si je lahko izmenjeval poglede s teološko izobraženim Andrejem. Tudi sam je pogosto nihal med samopomilovanjem in samopoveličevanjem, o čemer med drugim priča njegova izjava s študijskega potovanja po Italiji. Bratu je nekoč samozavestno dejal, da njegovi zapiski niso slabši, kakor če bi jih napisal Goethe, čeprav so po obliki manj dognani. Ker je že mlad odšel na Dunaj, mu je beseda bolje tekla v nemščini. Kljub temu je vse življenje ostal zaveden Slovenec.

Tudi pozneje so se mu nemški stavki pogosto vrivali v slovenska pisma. Domov je včasih pisal nemško, še zlasti, ker se je v tem jeziku lažje izražal o strokovnih zadevah. V družbi tovarnarja in mecena Johanna Evangelista Zacherla je bil Plečnik pri viru moderne avstrijske katoliške misli. Tovarnarjeva vila v predmestju Döbling je zgorela ob koncu druge svetovne vojne in z njo, žal, tudi vsa Plečnikova pisma. K sreči so se v Zacherlovi družinski kroniki ohranili vsaj prepisi nekaterih, ki pričajo o nastanku Plečnikove mladostne umetnine Zacherlove poslovno-stanovanjske stavbe sredi Dunaja.

Pozneje je nanj naredil velik vtis češkoslovaški predsednik Tomáš Garrigue Masaryk, ko mu je odprl nova slovanska obzorja. Leta 1920 ga je imenoval za arhitekta praškega gradu. Desetletno bivanje med Čehi in poznejše redno odhajanje v Prago med šolskimi počitnicami, kjer je še naprej skrbel za uresničevanje svojih načrtov, je nemščino zamenjalo z nekaterimi češkimi vrivki. Zanimivo je primerjati korespondenco s pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem. Pisateljeva pisma so v primeru s Plečnikovimi skrajno suhoparna, medtem ko so Plečnikova, ne samo po obliki, temveč tudi po vsebini, polna in domiselna, kot so bila vsa njegova arhitekturna dela.

Z mlajšim bratom zdravnikom Janezom si je Jože manj dopisoval. Ker sta pozneje živela skupaj v Ljubljani, za to tudi ni bilo potrebe. Kljub temu pa so zanimiva zlasti zgodnja Janezova pisma Andreju, v katerih opisuje Jožetovo začetno neodločnost glede svoje prihodnosti. Podobno velja tudi za korespondenco s sestro Marijo, ki se je vrtela predvsem okoli težkih razmer v njenem zakonu ter skrbi za dom in družino. Po Andrejevi smrti leta 1931 se je Plečnik navezal zlasti na bosanskega frančiškana fra Josipa Markušića, ki ga v pismih imenuje kar za svojega »novega Andreja«. Markušić je kot provincial in pozneje kot beograjski župnik neomajno verjel v Plečnikovo genialnost in se je pri zidavi in opremljanju cerkve sv. Antona  Padovanskega po najboljših močeh trudil ustreči njegovim zamislim. Priskrbel pa mu je tudi nekaj naročil za Bosno, ki pa so vsa ostala le na papirju. Po bratovi smrti se je Plečnik z njim posvetoval tudi o liturgičnih vprašanjih. Obsežna korespondenca med njima je ohranjena v frančiškanskem samostanu v Jajcu. Iz nje izvemo tudi marsikaj o Plečnikovih delih, o katerih je prijatelju redno poročal v Bosno.

Kakor je za oznako Plečnikove duhovnosti pomembno njegovo dopisovanje z domačimi in Markušićem, je za njegove poglede na sočasno dogajanje v arhitekturi odločilna v Pragi ohranjena obsežna korespondenca z dunajskim sošolcem iz Wagnerjevega ateljeja in češkim prijateljem Janom Kotěro. Žal pa je ta nenadomestljivi biografski vir pretrgala zgodnja prijateljeva smrt leta 1923.

Z državniškimi opravili zasedeni predsednik Masaryk je skrb za obnovo praškega gradu in njegove okolice prepustil hčerki Alici. Njena številna, v Plečnikovi zapuščini ohranjena pisma pričajo o tesni navezanosti med obema. Izobražena Alice je imela tudi pomemben delež pri rojstvu idej, kako habsburški fevdalni grad spremeniti v sedež mlade demokratične države. Iz njenih pisem veje celo bojazen, da bi premočno čustveno zbližanje z arhitektom lahko škodilo zaupani ji nalogi. Kako je vse to doživljal Plečnik, ni znano, ker njegova pisma, razen redkih nepomembnih fragmentov, niso ohranjena. Alice, ki je drugo svetovno vojno preživljala v ameriškem eksilu, jih je pred odhodom zaupala znancem zunaj Prage, ti pa so jih v strahu pred Nemci uničili. To izgubo delno nadomešča obsežno dopisovanje z učencem in poznejšim sodelavcem pri obnovi praškega gradu Ottom Rothmayerjem. V Ljubljani in Pragi ohranjena pisma nudijo zaokroženo podobo o poteku del. Rothmayer je bil izjemno plemenit človek in nadarjen umetnik, ki je z neomajnim spoštovanjem do svojega učitelja uresničeval njegove zamisli tudi po tem, ko se je ta dokončno poslovil od Prage. Po njegovih skicah je risal izvedbene načrte in skrbel za njihovo natančno uresničenje.

Med tesne Plečnikove praške prijatelje je sodil tudi kaplan in poznejši kanonik Aleksander Titl, na katerega plečih je počivala skrb za gradnjo in opremljanje cerkve Najsvetejšega Srca gospodovega na praških Vinohradih. V praškem Mestnem arhivu hranijo njemu namenjena Plečnikova pisma iz obdobja med letoma 1919 in 1947, med katerimi je tudi veliko skic. Ob tem ne gre spregledati pomena le občasnega dopisovanja z nekaterimi duhovniki, kot sta bila beuronski benediktinec Jan Willibrord Verkade ali pesnik Alojzij Merhar s psevdonimom Silvin Sardenko, pa tudi s hrvaškim kiparjem Ivanom Meštrovićem. Navedena korespondenca namreč jasno osvetljuje značilnosti posameznih obdobij Plečnikovega življenja.

Čeprav se je Plečnik v Ljubljani redno srečeval z umetnostnim zgodovinarjem Francetom Steletom in ravnateljem Mestnega gradbenega urada inž. Matkom Prelovškom, se je ohranilo tudi več pisem slednjemu, v katerih je komentiral skupne dogovore in tolmačil svoje poglede na urejanje Ljubljane. Poseben fond predstavljajo dolgo neznana pisma kostanjeviški lekarnarki Emiliji Fon, ki jo je verjetno poznal še iz Prage, kjer je študirala farmacijo. V starosti so v njem vzbudila tudi nekaj globljih čustev, čeprav nikoli ni razmišljal o poroki. Ta del korespondence je zanimiv zlasti zato, ker odkriva Plečnikove domače razmere v času druge svetovne vojne in skrb, ki mu jo je posvečala Emilija Fon. Kaj več o njegovih delih in zamislih pa iz pisem ne izvemo.

Povezava: PDF Gledališkega lista