Kot je na novinarski konferenci uvodoma povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, je to že četrta uprizoritev glavnega predstavnika nove ruske drame Viripajeva, ki sledi igram Kisik, Iluzije in Pijani, ki so jih na oder v MGL postavili v minulih letih. Za tokratno predstavo, ki je nastajala v času epidemije covida-19, so imeli po njenih besedah "razkošno veliko časa za globok razmislek", kar pritiče filozofsko naravnani drami. Temo predstave je po njenem mnenju težko definirati, mogoče bi bila še najbližja opredelitev, da predstava govori o migracijah, ki pa niso zgolj telesne, pač pa tudi duhovne.

Po režiserjevih besedah je predstava razpeta med dve idejno zelo različni mesti New York in Berlin, ki ju zastopajo igralci. Protagonisti so namreč štirje mladi ljudje: Američan Charlie, Poljakinja Monika, Čeh Kristof in Amy, ki je srbska emigrantka. Vendar pa ne gre za zunanje spopade, pač pa bitko znotraj posameznikov, je pojasnil Šilec Petek, ki besedilo razume kot religiozen tekst, ki odpira človekova vprašanja na ravni vertikale oziroma v metafizičnem smislu.

Eva Mahkovic je povedala, da je to že njeno tretje srečanje z ruskim dramatikom v vlogi dramaturgije. Čeprav so avtorjevi teksti po vsebini zelo različni med seboj, pa avtor v vse vplete izbrane like, ki v nasprotju z drugimi, ki se ukvarjajo z banalnostmi, iščejo nek globlji smisel, višjo silo oz. Boga. Dramaturginja je besedilo razumela kot generacijski tekst, saj se je prepoznala v starosti likov, ki se gibljejo med 27 in 33 let.

V predstavi nastopata dva para. Starejšega sestavljata Jernej Gašperin (Charlie) in Nina Rakovec (Monika), mlajšega pa Matic Lukšič (Kristof) in Klara Kuk k. g. (Amy). Nina Rakovec, ki ji je študij predstave v času epidemije odprl vprašanje, kaj pomeni dve leti za človekovo življenje, je opozorila tudi na vidik razreševanja travm likov, Gašperin, ki je igral že v predstavi Pijani, pa je dejal, da igro zelo dobro pojasni uvodni Viripajev stavek, v katerem zapiše, da vsi zakoni v prostoru držijo, dokler je sila enaka nič, to pa se zgodi takrat, ko izničimo same sebe.

Besedilo drame je prevedla Tatjana Stanič, za sceno je poskrbel režiser. Kostumografka je bila Tina Bonča, avtorja glasbe Laren Polič Zdravič in Luka Ipavec.