Drama je nastala leta 1948 in se dogaja v prvih povojnih letih. Ob krstni uprizoritvi leta 1950 v Italiji ni bila sprejeta z naklonjenostjo, po kasnejši postavitvi v Parizu pa so jo začeli uprizarjati po vsem svetu, je povedala dramaturginja predstave Alenka Klabus Vesel.
Ugo Betti, ki ob Luigiju Pirandellu velja za enega največjih italijanskih dramatikov, se je kot sodnik po poklicu srečeval z različnimi zgodbami. Napisal je 27 iger, v katerih se je posvečal temam, kot so zločini, nenavadna, skrivnostna dejanja in bizarnosti. Njegova dela so po besedah dramaturginje izjemno kompleksna, večplastna, celo naturalistična, v njih pa je tudi veliko skrivnosti in simbolike. Kot je še dodala, je raziskoval dvojnost človeške narave, a je do nje obenem ostajal prizanesljiv.
Igra po besedah direktorice in umetniške vodje MGL Barbare Hieng Samobor že od praizvedbe buri duhove, bodisi na erotični ravni ali v političnem smislu, saj predstavlja tri med seboj tesno povezane ženske v samotni hiši na samotnem otoku, med katere vstopi neznan mlad moški. A če se je večina dosedanjih uprizoritev ukvarjala s skrivnostno notranjostjo teh žensk in je bil moški neke vrste funkcija, se je zgodba moškega ob trenutnih političnih dogodkih poglobila. "Tako imamo štiri popolnoma enako komplicirane like," je povedala pred premiero.
Pobuda za uprizoritev teksta je bila režiserjeva, saj se mu je zdelo, da igra ponuja vse tisto, kar ga zanima v gledališču. A kot je povedal Jelen, se ni zavedal, da gre za zahtevno besedilo, katerega kompleksnost se je začela izrisovati šele, ko so ga začeli postavljati. Kot je dodal, želi z uprizoritvijo pokazati, da skrajnost med dobrim in zlom obstaja v vseh nas in da se nam, ko pridemo do neznane situacije, notranji svet lahko postavi na glavo.
V predstavi bodo nastopile Judita Zidar, Nataša Tič Ralijan in Julita Kropec k. g.. Zidar je pri zgodbi najbolj opazila, da ljudje radi poenostavljamo stvari, vendar jo je avtor izpisal tako kompleksno, da je na nek način neulovljiva in hkrati mesena. Tudi Tič Ralijan se besedilo zdi zelo primerno današnjemu času. Otok v predstavi je razumela kot kraj, kjer se sreča dvojnost med razumom in čustvi. Kropec pa je največji izziv predstavljalo, kako bi ujela oziroma prikazala kompleksnost svojega lika.
Vlogo moškega bo odigral Gregor Gruden. Prvo asociacijo v besedilu je našel pri ljudeh, ki hodijo čez meje in prinesejo s seboj nekaj, kar je mogoče tuje: "In se zaradi tega znajdejo v nenavadnih situacijah."
Scenografka Urša Vidic je prostor za predstavo gradila na meji med realizmom in abstrakcijo. Čeprav ima besedilo določen političen podton, pa so se s scenografijo želeli izogniti determiniranosti prostora. Z zvočno podobo je predstavo opremila Darja Hlavka Godina, ki je pojasnila, da bo glasba minimalistična, vsebovala bo tudi vzhodnjaški melos.