Kot je na današnji novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, gre za drugi projekt v okviru rezidenčnega avtorstva, potem ko so lani uprizorili dramo Izkoristi in zavrzi me Ize Strehar. Potočanovo besedilo je na lanskem festivalu Vzkrik, kjer so ga predstavili v obliki bralne uprizoritve v režiji Mojce Madon, opazila dramaturginja Petra Pogorevc.

Pozornost ji je ukradel zrel in pretanjen način, s katerim mladi avtor opazuje različne generacije in odstira teme, kot so samota, bolezen, izguba, starost. Besedilo je po oceni dramaturginje apologija žalosti, ki jo v današnji družbi skrivamo in si je ne upamo izraziti.

Kot je povedal avtor, v vsakodnevnem življenju zaznava dvojnost, saj se mu zdi, da ljudje, ki delujejo srečno, to v resnici niso. Navdih za nastanek teksta so mu bila nočna pohajkovanja po ljubljanskih lokalih, želel pa je "najti dialog s to žalostjo", za katero se skrivajo tudi lepe stvari. Ker ni želel, da bi zgodba zdrsnila v patetiko, se je je lotil na humoren način. Hotel je "vzpostaviti koherenten svet", ki predstavlja različne generacije tako v sedanjem kot preteklem in prihodnjem času.

Za režiserja besedila, ki so mu tekom procesa dali končno obliko, je izbral Jana Krmelja, s katerim je sodeloval že na gledališki akademiji. Po njegovi oceni ne gre za sporočilen tekst, ampak za žalostinke, ki jih lahko vsi začutijo: "Za hip si lahko popolnoma srečen, že naslednji hip pa lahko zaboli," je povedal Krmelj, ki je zasnoval tudi sceno in luč.

V prostorskem smislu je tekst po njegovih besedah zelo zahteven, saj liki niso poimenovani z imenom, zato dopuščajo veliko svobode, tudi igralski kreaciji. Za povezovalni prostor si je izbral lokal, sicer pa se je odločil za odprt prostor, v katerem je slika nedokončana. Skozenj pronica svetloba, sliko v njem pa si gledalci lahko dopolnijo sami. Na tak način je Špela Ema Veble po Krmeljevih besedah zasnovala tudi kostume, pa tudi avtor glasbe Luka Ipavec je, kot je povedal, iskal predvsem prostore in občutja.

V predstavi, o kateri so se med karanteno pogovarjali prek družabnih omrežij, bodo nastopili Jernej Gašperin, Boris Kerč, Jaka Lah, Matic Lukšič, Bernarda Oman in Mia Skrbinac. Gašperin je izpostavil odprtost besedila, ki je po njegovih besedah nearistotelovsko v smislu kraja, časa in dogajanja, znotraj pa so "lepi tolmuni, ki bi jih bilo težko izpustiti". Lah pa je denimo poudaril, da žalosti v njem sploh ni, tako kot je ni v naravi, ampak da je to zgolj življenje.