Po besedah direktorice in umetniške vodje MGL Barbare Hieng Samobor je Življenje kot delo eno bolj pomembnih in posledično največkrat uprizarjanih del Hanoha Levina (1943-1999), ki je v relativno kratkem življenju napisal 63 iger ter jih 22 tudi režiral. Sama ga dojema kot igro o moškem po 50. letu starosti, ki se v trenutku neke stiske ozre na svoje življenje.

Vse njegove igre so o sleherniku, v vseh pa je na nek način sočutno sarkastičen do človeštva, je povedala na današnji novinarski konferenci. Značilni zanj so jeza, patos, občutek nemoči, ki se mu sproti pretvarjajo v posmeh, kar je po direktoričinih besedah nekoliko posledica avtorjevega psihološkega profila, deloma pa tudi slutnje prezgodnje smrti. Življenje kot delo je na nek način mizogina, avtor pa nas na vsak način potegne k sebi, je dodala Barbara Hieng Samobor.

Psihoterapevt Tomaž Flajs jo je v gledališkem listu opredelil za "koncentrat, jušno kocko eksistencialnih tem, s katerimi se spoprime sleherni človek, ko se sooči s končnostjo svojega zemeljskega bivanja: življenjski smisel, samota na eni strani in vpetost v odnose na drugi strani, lastna odgovornost za kreiranje svojega življenja, pešanje moči, ki vodi proti smrti...".

Motivno so teme, kot je zapisal Flajs, postavljene v okvir nočnega prepira med starajočim se zakonskim parom Jono in Levivo Popoh, ki ju preseneti nepričakovan obisk družinskega prijatelja Gunkla. Vsi trije vsak na svoj način preigravajo obupne poskuse, da bi se iztrgali iz objema prepoznanja svoje smrtnosti z zatekanjem v nevrotične točke zanikanja. Kot pomagalo zanikanja pri tem uporabljajo drug drugega, s čimer se Življenje kot delo vzpostavi kot komedija o neavtentičnih odnosih. "To je običajna 'pot' tudi v življenju: če ne prenesemo pogleda v lastno brezno in se ne spoprimemo s svojimi strahovi, bodo odnosi z drugimi ljudmi neogibno odsevali muko naših prizadevanj, da bi si ubežali."

Klemen Jelinčič Boeta je za besedilo iz povsem druge skupine jezikov, ki ima svetopisemsko strukturo stavkov, priznal, da se v njem čuti nekoliko mizoginije. Sicer pa mu ga je bilo v užitek prevajati: "Če razumeš ta ton avtorja, je prevajati enostavno."

Režiser je imel do igre sprva dvojen odnos: na eni strani ga je odbijala zaradi krutosti in vulgarnosti, na drugi pa privlačila zaradi empatičnosti in emotivnosti. Že na začetku pa mu je bilo jasno, da bo to "zelo intimna predstava", ki gledalca spusti v spalnico moža in žene v 30-letnem zakonskem razmerju, pri čemer vsak zagovarja svojo idejo: moški idejo svobode, ker želi pobegniti iz razmerja, ženska idejo varnosti. Gledalci pa se bodo po njegovem mnenju verjetno lahko identificirali z obema.

Par bosta odigrala Boris Ostan in Jette Ostan Vejrup, Gunkel bo Gregor Čušin. Kot je povedal prvi, predstava govori tudi o tabuizirani temi - andropavzi, ko moški izgubi kontrolo in zanesljivost in popolnoma spremeni svoj način mišljenja.

Dramaturginja Alenka Klabus Vesel je v igri prepoznala nekaj Bergmanovskega, začinjenega s humorjem. Scenografka je bila Urša Vidic, ki je na malo sceno MGL, kjer bo predstava uprizorjena, postavila posteljo in steno, svetloba pa bo po njenih napovedih "napolnila prostor praznine ter hkrati metaforo časa in bivanja v njem". Kostumografka je bila Sara Smrajc Žnidarčič, avtor glasbe je Laren Polič Zdravič.