Noč je. Jona in Leviva Popoh, zakonca v poznih petdesetih, ležita v postelji. Leviva mirno spi in sanja, Jona pa se buden predaja malodušnim mislim. Občutek ima, da je zapravil svoje življenje, in prevzame ga silovita želja, da bi ga korenito spremenil, dokler je še čas. Grobo prebudi svojo ženo in oznani, da jo po tridesetih letih zakona zapušča. Sledi neusmiljen spopad dveh, ki se po dolgih letih skupnega življenja poznata do obisti. Naveličanost, nakopičene zamere in zavedanje o človekovi minljivosti sprožijo plaz očitkov, zmerjanja, obtoževanj in žalitev, seveda pa tudi izraze globokih nežnosti in skrivnostnih prepletenosti. Medsebojno obračunavanje je mestoma grenko-sladko, večinoma pa boleče okrutno. Izrečeno je vse tisto, kar si drug o drugem dostikrat mislimo, a zelo redko povemo. Levin skozi živ in prepričljiv besedni dvoboj mojstrsko in subtilno razgrinja tudi številna kompleksna vprašanja o smislu človekovega bivanja v bližini neizogibne smrti. Ko se zakoncema kasneje v igri pridruži osamljeni znanec, njuno zvezo vsaj za hip uzremo s povsem drugačne perspektive …
Hanoh Levin je ena najpomembnejših osebnosti sodobne izraelske dramatike in gledališča. V svojem kratkem življenju (umrl je leta 1999, star 56 let) je ustvaril okrog 60 dramskih del, nekatera je zrežiral sam. Pisal je tudi prozo in poezijo. Po svetu najbolj znani sta njegovi igri Rekviem, ki ga je pred nekaj leti v MGL režiral Matjaž Zupančič, in Življenje kot delo.
