Kot je na včerajšnji novinarski konferenci pojasnil ravnatelj SNG Drama Ljubljana Igor Samobor, so se za uprizoritev Zupanovih iger odločili z željo, da ponovno pregledajo njegovo ustvarjanje za gledališče, ki je bilo ob obravnavanju njegovega raznolikega opusa vedno na stranskem tiru. Predvsem pa ga je zanimalo, kako Zupanove drame bere in razume mlad človek. V predstavi so združene igre Atentator in kralj, Črvi ter Bele rakete lete na Amsterdam, vse tri pa govorijo o 60. ali 70. letih minulega stoletja, času, ki ga, kot je poudaril, Bulc ne more poznati.

Bulca je odločilno pritegnil motiv igre v igri v Atentatorju in kralju. Predstavo je označil kot kolaž, v katerem se realnost oseb iz 60. ali 70. let minulega stoletja meša z fikcijo, kar korespondira s tem, kako danes beremo Zupana. Vedno ga namreč beremo tako, da v delih iščemo drobce, ki jih je razsejal v besedilu, v katerih je on sam. Mešanica avtobiografskega in fikcije v Zupanovih delih je večna zgodba pri obravnavanju Zupana, je poudaril Bulc.

Po besedah dramaturginje Darje Dominkuš je Bulc združil tri žanrsko raznolike igre. Atentator in kralj je televizijska igra, Črvi je radijska igra, ki je bila pozneje prirejena za gledališče, Bele rakete lete na Amsterdam pa je gledališča igra. Kot je dejala, sta Zupanu televizijski in radijski okvir omogočila dramaturgijo, zaradi katere se igre danes berejo kot izrazito sodobne.

Atentator in kralj po besedah Dominkuševe govori o naravi oblasti in njenem odnosu do vseh, ki so ji podrejeni. Vodilna misel je, da človek mora imeti svojo identiteto. Bistvo igre Črvi je soočenje dveh svetov - sveta elite in mlade generacije, ki v prvem svetu ne more živeti. V igri Bele rakete lete na Amsterdam pa se problematika premakne na polje psihologije. Govori o intelektualcu, ki živi popolnoma odtujeno življenje. Skuša si ga popestriti z alkoholom, kar na koncu privede do tragedije.

Naslov predstave je sestavljen iz naslovov treh Zupanovih pesmi. Te je Bulc, kot pojasnjuje v gledališkem listu, izbral iz Zupanove pesniške zbirke Polnočno vino. "Iskal sem take, ki so se (zame) povezovale s tremi dialoškimi besedili, ki sem se jih odločil postaviti na oder... Našel sem tri dialoško-poetične pare in jih mislil kot celoto."

Skladatelj uprizoritve Boštjan Narat je za predstavo uglasbil pesmi Zastave, Mož, Slepota iz zbirke Polnočno vino. Kot pravi, je njegov pristop temeljil na avtobiografskih elementih, ki jih je Zupan zapustil v svojih delih. Prizadeval si je ustvariti glasbo, ki bi po njegovem mnenju bila všeč takšnemu Vitomilu Zupanu, kot ga pozna že od gimnazijskih let dalje.

Kostume Urške Draž in Tomaža Draža nadgrajujejo pleteni portreti Vitomila Zupana. Kostumografa sta pri svojem delu sledila številnim vlogam, ki jih je Vitomil Zupan imel v svojem življenju. »V vsakem liku v predstavi smo našli en vidik osebnosti Vitomila Zupana. Glede na to, da so besedila še vedno aktualna, se kostumografsko nismo spuščali točno v 60-ta in 70-ta leta, ampak smo skušali ostati v nevtralni sodobnosti,« pravi Tomaž Draž.

Scenografa Damirja Leventića je vodil bolj pristop odvzemanja kot dodajanja. »Osnovno idejo podpira izbor oblikovalskega kosa iz 70-ih let, ki je v uprizoritev vključen na načine, ki omogočajo številne funkcionalne kombinacije.«

V predstavi igrajo Klemen Janežič, Rok Vihar, Tina Vrbnjak, Saša Pavček, Bojan Emeršič, Boris Mihalj, Uroš Fürst, Alojz Svete, Maša Derganc in Jurij Zrnec. Pri uprizoritvi so sodelovali tudi oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektorica Irena Androjna Mencinger in asistentka dramaturgije Urška Sajko. Pri glasbeni spremljavi je sodeloval Blaž Celarec (režiser zvoka; bobni, vibrafon), Boštjan Gombač (klarinet, pozavna, trobenta) in Boštjan Narat (kitara, bas).