Marjan Nečak je, kot povedal na novinarski konferenci, ki je - simbolno - potekala na vlaku Slovenskih železnic, sprva želel priredbo Andersenove pravljice z žalostnim koncem, ki jo šteje za enega najljubših del, ki jih je prebral v otroštvu. Nato pa sta se s soavtorico besedila, hrvaško novinarko in pisateljico Majo Hrgović strinjala, da lahko izbereta drugačno pot.
Situacije in metafore v predstavi so po njegovih besedah na nek način realnost, v kateri se lahko najde vsakdo, veliko ljudem, ki jih pozna, se jim je to tudi zgodilo. Po njegovem mnenju je Deklica z strunami predstava o vseh umetnikih, zgodba o vsemu, najbolj pa o osebnosti, o tem, da ljudje ne postanejo konformisti. "Srečo najdemo v tem, kar na nek način ponavljamo, ponavljamo pa tisto, kar nam je potrebno, da bi bili srečni. Vendar nam življenje ne daje priložnosti, ki si jih ne moremo dati sami," je poudaril Nečak.
Predstava po njegovih besedah govori o umetnici in o vsakem človeku, ki svoje poti ni našel tam, kjer se nahaja. Umetnica se namreč na poti po Evropi sreča z različnimi preprekami, ko želi uresničiti svoj talent, pri tem pa se ji "pridruži" še oče, ki ni našel posluha za njeno nadarjenost in se ji prikazuje v vseh mogočih oblikah. Po oceni ravnatelja Drame Igorja Samoborja gre verjetno za nek nerazčiščen odnos, obenem pa je to še ena od plasti predstave, ki v ospredje sicer postavlja iskanje umetniške poti.
Vlak v predstavi je tako lahko metafora za marsikaj: potovanje ljudi po svetu, kot v primeru beguncev, hrepenenje, sanje, pa tudi za kroženje oziroma tek na mestu in življenje nasploh, so se strinjali ustvarjalci. Poleg besedila je Nečak podpisal tudi glasbo, režijo, scenografijo in oblikovanje luči, avtorica pesmi je makedonska pesnica Ana Bunteska. Dramaturginja je bila Darja Dominkuš, kostumografinja Nataša Filipovič, avtor videa Marin Lukanović, koreograf pa Žigan Krajnčan.
Po besedah dramaturginje je v predstavi zajeto vse, kar lahko doleti mlado osebo na njeni poti: od žalosti, jeze, eksistencialne krize do ovir. Barbara Cerar, ki bo odigrala umetnico, jo je označila za čustven vrtiljak, kjer potovanje z vlakom ni osredotočeno na opazovanje pokrajine, temveč na delčke iz preteklosti, pri čemer se mešajo hrepenenja, sanje, podzavest in spomini. Po besedah Uroša Fürsta, ki bo odigral očeta, pa predstava tematizira tudi beg pred travmatičnim odnosom, ki ga imamo s svojimi starši verjetno vsi.
Žanrsko jo je po Samoborjevih besedah težko opisati, saj je v njej združeno od drame s petjem in muzikala do skorajda opere v trenutkih močnih čustev. Igralca bosta sicer z besedami, gibom in petjem odmerjena v dobro uro trajajoči glasbeni matrici, posneti vnaprej. A kljub začetnemu strahu pred to formo se je po besedah Barbare Cerar izkazalo, da nudi širok spekter interpretativne svobode.
Predstava je bila predpremierno predstavljena na majskem Drama festivalu, gostovala pa je tudi že na festivalu Ohridsko poletje in v Novem Sadu na Infant festivalu, na katerem je prejela drugo nagrado za najbolj izvirno raziskovanje enega od segmentov gledališkega jezika.