Rita Bartal Kiss sodi med najbolj priznane lutkovne ustvarjalce na Madžarskem. Za likovne podobe in režije svojih predstav je prejela številne nagrade in priznanja. V Sloveniji doslej z izjemo sodelovanja z Lutkovnim gledališčem Pupilla iz Lendave še ni gostovala.

Njen opus gradi na posebnostih lutkovnega gledališča in zelo poudarja vizualne učinke. Bolj kot sama pripoved zgodbe so zanjo pomembna čustva, občutenja in domišljija. "Najbolj pomembna pri izbiri predstave se mi zdi njena sporočilnost in vizualna podoba," je režiserka povedala na včerajšnji novinarski konferenci v Mariboru.

Avtorico likovne podobe Sabino Šinko, ki je z Bartal Kiss v preteklosti že sodelovala, je v prvi vrsti navdušil kontrast med dobrim in zlim, med svetlobo in temo. Močan pečat vizualni podobi predstave daje tudi madžarsko ljudsko izročilo. V predstavi so uporabljeni številni ljudski instrumenti. Tudi glasba je zmes ljudskega in sodobnega.

Temu je sledila oblikovalka kostumov Mojca Bernjak in pri delu uporabila ročno vezenje, poslikano prosojno tkanino, preproge z vzorci in podobno. Avtor glasbe je Arpad Bakos iz Novega Sada, dramaturginja pa Szaida Khaled-Abdo, ki je trenutno zaposlena v Lutkovnem gledališču Mesebolt v Szombathelyu.

Vilo, ki vidi v temi, igra članica igralskega ansambla Lutkovnega gledališča Maribor Elena Volpi, vloge v ozadju pa so prevzeli Metka Jurc, Aja Kobe, Tilen Kožamelj in Danilo Trstenjak. Po besedah Volpijeve je vila, "ki zamahne s palico in potem se v ozadju nekaj zgodi", prispodoba lutkovnega gledališča in tako to vlogo tudi doživlja.