Po besedah dramaturginje predstave Tatjane Ažman bodo z enodejanko Ksenija obeležili 125-letnico operno-baletne hiše. Kot je povedal Schweigkofler, ki je tudi scenograf in avtor vizualnega koncepta, se je, ko so se pogovarjali o obeležitvi jubileja z delom slovenskega skladatelja, izkazalo, da je enodejanka Ksenija prekratka. Zato so iskali, kaj bi ji dodali v drugem delu. Odločili so se za Orffovo Carmino Burano.
Sam je imel ob poslušanju Ksenije občutek, da liki, ki so glavni protagonisti v operi, "nimajo dovolj mesa, da so le ogrodje". Zato je iskal delo, s katerim bi lahko vzpostavil povezavo in tako "pomagal" Kseniji. In v Carmini Burani je našel besedila, ki bi lahko bila podobna mislim likov iz Ksenije, zato je predlagal to kombinacijo.
Kot je še povedal, v Kseniji pogosto ni razumel, zakaj liki ravnajo, kot ravnajo, v Carmini Burani pa je "našel razloge". Našel je presenetljive povezave v konceptualnem smislu.
Schweigkoflerju, ki je na oder Gallusove dvorane Cankarjevega doma že postavil Renske nimfe in Verdijevaga Otella, je bilo postavljanje predstave na manjši oder operno-baletne hiše enako velik izziv. Kot je povedal, mora režiser vedno razmišljati, kako najti kar najboljše rešitve za svoj projekt. Poleg tega je Ksenija v scenskem smislu majhna opera, ima le štiri glavne protagoniste.
K sodelovanju je povabil Christopha Grigolettija, ki je prevzel oblikovanje videa. Za slednjega je bilo postavljanje predstave na oder velik izziv, saj je bilo treba združiti scenografijo, igralce, luč in projekcijo.
Kot je še povedal Schweigkofler, je s Carmino Burano hotel ustvariti predstavo, ki se likovno približuje tistemu, kar je Orffu dolgo pomenil podnaslov: Imagines magicae - Magične podobe.
Nuška Drašček Rojko, ki poje v obeh delih, je povedala, da je tudi sama našla vzporednice med njima. Pri študiju ji je zelo pomagala scena, sicer pa je bilo postavljanje predstave na oder velik izziv.
Branko Robinšak, ki v Kseniji poje vlogo Aleksija, je povedal, da Ksenija v glasbenem konceptu ni veliko delo, da pa jo je potrebno spoštovati, saj "je neka muzikalna linija, notri se najde nekaj, iz česar se da napraviti nekaj več".
Jože Vidic v Kseniji poje Viteza, v Carmini Burani poje bariton. Kot je povedal, je bil "spopad" s Ksenijo zanimiv, predvsem so se soočali z materialom, ki je bil neberljiv, rokopisi, ki "dopuščajo možnosti, kako bi se stvar lahko razpletla". Izpostavil je, da je glasbeni vodja in dirigent predstave Marko Gašperšič sodeloval na vseh vajah, kar je redkost. Carmina Burana, v kateri je prvič pel pred desetletjem, pa je po njegovih besedah za pevca izjemno naporna in zahteva veliko kondicije.
V Kseniji pojejo še Edvard Strah, Mojca Bitenc k.g., Martina Zadro, Gordana Hleb k.g. in Ivan Andres Arnšek. V Carmini Burani pa pojejo Mojca Bitenc, Martina Zadro, Gordana Hleb, Nuška Drašček Rojko, Andres Arnšek in Vidic. V vlogi Fortune pleše Georgeta Capraroiu, vlogo Slehernika je prevzel Brane Grubar k.g.
Kostumografinja je Mateja Benedetti, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, koreograf Lukas Zuschlag, ob Tatjani Ažman je dramaturg še Franz Braun.
Parmova enodejanka pripoveduje o Aleksiji, ki ljubi Ksenijo. Ker ju starši ločijo, se umakne v samostan. Nekega dne pred samostan pritečeta deklici in ga prosita, naj ju zaščiti pred vitezom, ki ju preganja. Aleksij v eni od njiju prepozna Ksenijo. Odloči se jim pomagati in ju skrije. Ko pride vitez, v njem prepozna svojega brata. Spreta se. Aleksij odkloni dvoboj, ko pa vitez vseeno zgrabi za orožje, se mednju vrže Ksenija, ki ji vitezova sablja prebode srce.