Orff je hotel s svojo kantato Carmina Burana (Buranske pesmi) ustvariti celostno umetnino v najresničnejšem pomenu besede. V njej je skušal združiti glasbo, gib, scenografijo, barve in zvoke kot velik ples okrog zlatega teleta, okoli boginje sreče Fortune. Zgolj glasbeni izvedbi pa ni bil ravno naklonjen.
O FORTUNA IMPERATRIX MUNDI.
Ta motiv slišimo na začetku in na koncu kantate. Zdi se, kakor da med celotno predstavo ne bi nikoli utihnila, kakor da vidimo zgolj globlje v specifiko posameznih prizorov. Vse slike so veliki plani trenutkov na velikem kolesu časa, poimenovanem Oh Fortuna, vladarica sveta.
Potegnemo lahko vzporednice z današnjim časom: našemu svetu vlada Fortuna, boginja nad vsem. Vse se peha za svojo srečo. Vanjo upamo, njej gradimo templje, njej žrtvujemo čas, denar, otroke. Svoje upe polagamo na stavne lističe, usodo izročamo v roke veliko obetajočih hazarderjev, ki nam včasih kot politiki, včasih kot osmišljevalci, enkrat kot razsvetljeni humanisti, drugič preprosti krošnjarji ali trgovci stopajo pred oči. Po podjetjih posedajo racionalni, razsvetljeni podjetniki, ki si s prebiranjem horoskopov sreče ustvarjajo vsakdanjo usodo.
Fortuna še vedno igra svojo igro, vse bolj neomajno, vse glasneje in vse bolj intenzivno. Postala je religija, poveličujoča vera in njeni svečeniki ljudem »prodajajo« trenutke v neskončnost trajajoče blaženosti.
Ena najusodnejših lastnosti nas vseh je, da skušamo najti srečo zunaj sebe. Zatorej si zidamo gradove v oblakih. Hočemo v paradiž, pristanemo pa v peklu, kajti slednji ni nič drugega kot vsota vseh zapeljivih halucinacij, ki naposled zgolj otopijo in nam ne morejo ponuditi prave sreče.
Ustvariti smo poskušali predstavo, ki se likovno približuje tistemu, kar je Orffu dolgo pomenil podnaslov Buranskih pesmi: Imagines magicae (Magične podobe).
Med te projicirane slike zaidejo tudi liki, ki jih poznamo iz prvega dela večera. Z njimi smo se srečali v Kseniji, tej čudoviti majhni operi Viktorja Parme. In … osupljivo: če zdaj pogledamo nazaj, je videti, kakor da bi tudi te osebe bile samo igrače Fortune, vladarice sveta, izgubljenci, na dolgih lutkarskih vrvicah življenja viseči uresničevalci usode, ki je nikoli niso imeli v rokah. Ali pa morda vendarle?
Prevedel: Štefan Vevar
(Iz gledališkega lista uprizoritve)