Puccini (1858-1924) je navdih za svoja glasbeno-gledališka dela našel v ljubezni in najrazličnejših psiholoških konfliktih, zlasti pri ženskah. Bil je naklonjen usodnim ženskim likom, za junakinje pa je izbiral sopranistke. Značilne za njegove opere, po katerih je najbolj znan, čeprav je ustvarjal tudi druge zvrsti, so prijetne melodije, bogata orkestracija ter izrazita dramatika. Kot eden osrednjih predstavnikov verizma je s svojimi deli ustvarili popolno nasprotje t.i. veliki operi, ki je obvladovala 19. stoletje z vsebinami, naslonjenimi na zgodovinske osebe in dogodke.
Tosca velja za eno najpogosteje izvajanih oper in še danes privablja občinstvo po vsem svetu. Dokončal jo je leta 1900, libreto zanjo pa sta napisala Luigi Illica in Giuseppe Giacosa na podlagi istoimenske drame francoskega pisatelja Victoriena Sardouja. Zgodba je postavljena v Rim na začetek 19. stoletja in sooča ljubezenski zanos mladih umetnikov, pevke Florie Tosce in slikarja Maria Cavaradossija, z etično sprevrženostjo predstavnikov oblasti.
Kot so zapisali v ljubljanski Operi, je na videz preprosta Puccinijeva partitura, usmerjena k posamezniku, izvajalsko skrajno zahtevna in velik izziv za ustvarjalce. Kot zadnjo premiero v tej sezoni jo je na oder postavil Berger, ki jo je v opernem listu označil za opero čustev, do nje pa je pristopil predvsem žanrsko. "Gre za žanr melodrame - žanr sreče in obupa, žanr čustev -, v katerem je dominanta (praviloma) ljubezen kot oblika zgrešenega srečanja," je zapisal.
Režiser opero vidi kot "spektakularen preplet natančno sestavljenih navedenih uvidov, gradnikov za interpretacijo opere o infernu želje, strasti do realnega, v kateri se zgosti v obdobju od opoldneva 17. junija 1800 do zgodnjih jutranjih ur naslednjega dne posilstvo, slavje in vojaški poraz, umor, eksekucija, samomor...". Kot je še zapisal, je opera Tosca, ki je tudi opera akcije, v melodramatski komponenti fascinantna, saj vznikne iz dejstva, da nič ni tako, kot se kaže.
Naslovno vlogo so zaupali Urški Breznik v alternaciji z gostji Rossano Potenza in Dragano Radaković, vlogo Cavaradossija pa Juretu Kušarju, gostu Irakliju Murjikneliju in Branku Robinšaku.
Scenograf je bil Marko Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, koreografinja Sanja Nešković Peršin. Svetlobo je oblikoval Simon Žižek.