Kako ste prišli do zamisli, da ste se lotili problematike izbrisa v Sloveniji?

Z dramaturginjo v Prešernovem gledališču Kranj Marinko Poštrak sva skoraj istočasno dobila idejo, da bi naredila projekt o izbrisanih. Ta tematika je na žalost, predvsem nam, ki ne živimo v Sloveniji, relativno nepoznana. Zato sem vesel, da sem se lotil tega projekta, saj sem se tako podrobno seznanil s problemom izbrisanih in mislim, da ga bomo uspešno predstavili tudi širši javnosti.

Menite da širša slovenska javnost problematike ne pozna dovolj dobro?

Ko smo naredili analizo komentarjev različnih člankov o izbrisanih, je bilo zaznati veliko sovražnega govora in stereotipov, da so izbrisani nekdanji oficirji JLA, da hočejo samo odškodnine, da niso želeli slovenskega državljanstva in da so špekulanti. Zelo težko je ljudem pojasniti, da ne gre za državljanstvo temveč za tiste, ki so imeli v Jugoslaviji stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev, kar ni povezano s pridobivanjem slovenskega državljanstva. Kot sem opazil, tega še vedno veliko ljudi ne ve in ne pozna geneze problema izbrisanih.

Boste to pojasnili v predstavi 25.671?

Pokazati želimo, zakaj in kako so bili ti ljudje izbrisani ter da se jim očita krivda in odgovornost za nekaj, kar je dejansko storila slovenska država. Katastrofalno je, da od leta 1992 do danes niti ena vlada ni rešila problema in mislim, da vse dosedanje vlade nosijo odgovornost za težave izbrisanih. Nekdanja ministrica Katarina Kresal se je sicer izbrisanim opravičila, vendar pa tudi tedaj ni bila sprejeta resolucija, ki bi dokumentirala tisto, kar se je izbrisanim zgodilo. Janez Janša pa je nedavno znova povedal, da država nima denarja za plačilo odškodnine. Slovenija vse od izbrisa dalje kaže, da nima namere problema sistemsko rešiti.

Bi s predstavo radi izborili neke vrste odškodnino ali zadoščenje za izbrisane?

Moram priznati, da ne vidim možnosti reševanja problema izbrisanih, ker niti ena vlada doslej ni pokazala dovolj politične volje, da se ta problem reši. Zdi se mi, da prihodnja vlada ne bo izjema.

Te predstave pa nisem ustvaril za to, da bi se izbrisanim zagotovila materialna in nematerialna odškodnina, temveč gre predvsem za ureditev vprašanj pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, da bi vsaj krivice, ki so nastale z izbrisom, popravili. Zaradi razmer, v katerih so se izbrisani znašli, jih je veliko duševno zbolelo, mnogi so storili tudi samomor. To so tisti, ki so ostali v Sloveniji, kaj je bilo s tistimi, ki so bili deportirani, pa sploh ne vemo.

S podobno težko preizkušnjo ste se soočili tudi sami...

Imel sem podobno izkušnjo na Hrvaškem, kjer sem bil od leta 1992 do leta 1995 brez vseh dokumentov z izjemo dokazila, da sem begunec. Vojna policija me je hotela odpeljati v BiH, kjer sem bil rojen, in mi ni verjela, da imam 16 let. Takšne izkušnje s policijo niso bile prijetne. Če nimaš urejenih dokumentov, si avtomatsko sumljiv, saj imajo vsi drugi okrog tebe urejen status. Po koncu vojne sem vendarle tudi jaz dobil hrvaško državljanstvo.

Takšna je bila moja izkušnja in rekel bi, da je bilo dogajanje na Hrvaškem enako slabo kot tukaj, le oblike kratenja človekovih pravic bile drugačne. Na Hrvaškem so bili ta čas za notranje sovražnike označeni Srbi, ki so po osamosvojitvi ostali na Hrvaškem. V Sloveniji pa so bili ljudje izbrisani po različnih kriterijih. Nekateri zato, ker so imeli državljanstvo drugih republik, nekateri zato, ker so bili oficirji JLA. Z izbrisom so bili kaznovani, ker niso pokazali lojalnosti novi državi s tem, da bi zaprosili za njeno državljanstvo. A šlo je le za to, da bi obdržali pravico, ki so jo imeli v Jugoslaviji - pravico do stalnega prebivališča.

V okviru projekta 25.671 zbirate tudi zamisli za postavitev spomenika žrtvam izbrisa, ki ga boste uporabili v scenografiji predstave. Hkrati boste ideje posredovali slovenski vladi in večjim občinam. Pričakujete s strani oblasti kakšen odziv?

Menim, da bi morali postaviti spomenik žrtvam izbrisa, saj bi nas opominjal na to, kaj se je zgodilo, in opozarjal, da se to ne bi več ponovilo. Bomo videli, ali obstaja volja, da če se že sistemsko ne reši problem izbrisanih, država vsaj s postavitvijo spomenika prizna odgovornost za to, kar je storila izbrisanim in kar so ti pretrpeli od leta 1991.

Ali vsebina vaše predstave nastaja na podlagi pripovedovanj žrtev izbrisa?

Celotna predstava nastaja iz igralskih improvizacij, črpamo pa iz različnega dokumentarnega gradiva, od zgodb izbrisanih preko različnih dokumentov, ki pričajo o pravnih aspektih izbrisa in o tem, kaj se je s temi ljudmi dogajalo kasneje. Zanima me ksenofobni diskurz, ki obstaja v zvezi izbrisanimi. O tem problemu skušamo govoriti na drugačen način, ne da ponovno pripovedujemo zgodbe, ki so že bile slišane. Gledalce skušamo soočiti tudi z njihovo odgovornostjo.

Kakšen pa je odnos igralcev do predstave?

Pristali so na drugačno metodologijo dela, pri kateri za izhodišče nimajo damskega besedila, od njim želim, da se opredelijo do tega, kar delamo. Ne želim, da bi ponavljali tisto, kar so slišali, prebrali ali videli, ampak da bi se sami artikulirali do tega vprašanja.

Gre za zelo družbeno-angažirano predstavo. Te so že postale vaš zaščitni znak...

Menim, da gledališče nima smisla, če ni družbeno angažirano, sej se mi zdi, da je to medij, ki mora govoriti o problemih družbe, v kateri deluje. Moje predstave se zato ukvarjajo z nevralgičnimi točkami v družbi. Nekaj takega so tudi izbrisani, saj gre za problem, ki ga slovenska družba tudi po 21. letih ne uspe rešiti. Zato se mi zdi prav, da problem, ki je bil že predstavljen v različnih medijih, odpremo tudi v gledališču, ki lahko obravnavi tematike prida nov pogled.

S Poštrakovo, ki je tudi vodja umetniškega oddelka, ste si po načinu gledanja na vlogo gledališča precej podobni....

Zelo sem ponosen na Prešernovo gledališče, da se ukvarja s to temo. Vem, da v slovenskem prostoru občinski instituciji ni enostavno govoriti o tem, zato sem srečen, da smo se našli, da razmišljamo podobno in da smo se lotili realizacije tega projekta.

To je že vaša peta režija na slovenskih odrih. Je kakšna razlika med slovenskimi in hrvaškimi gledališči?

So razlike, vendar so odvisne od ljudi, s katerimi sodelujem. Vsako gledališče je drugačno ne glede na to, v kateri državi deluje. Pomembno je, da imam dobre sodelavce. Tako je v Prešernovem gledališču, s katerim imam dobre izkušnje že iz minulega leta, ko smo skupaj ustvarjali neklasično interpretacijo Čehovih Treh sester. Letos smo šli še korak naprej, saj ne delamo po dramskem tekstu, temveč izhajamo iz družbenega problema ter na njegovem temelju ustvarjamo predstavo.

Sami delate v celotnem balkanskem prostoru. Ali še opažate trenja med nekdanjimi jugoslovanskimi narodi?

Da, to vidimo v Bosni in Hercegovini, pa tudi v Srbiji in na Hrvaškem, kjer se je srbofobni diskurz vrnil v družbo in v vodilne medije, pri čemer je eden od velikih problemov tudi politična moč katoliške cerkve v hrvaški družbi.

V celotni regiji sta opazna krepitev desnice in pojav militantne politične govorice. Kaže, da nikoli ni prišlo do primernega razčiščenja s preteklostjo, ki je bila nekaj časa potisnjena v ozadje, sedaj pa se ponovno vrača v ospredje. Menim, da bi vsaka družba morala najprej razčistiti s svojimi zločini in anomalijami, šele potem gremo lahko naprej.