Ko je januarja 1899 Puccini obiskal Sardouja, je razočaran spoznal, da dramatik vztraja pri Toscini smrti. Puccini je prav tako ugotovil, da Sardou zelo slabo pozna rimsko topografijo, saj je bil ta prepričan, da Tibera teče med Svetim Petrom in Angelskim gradom. Ko ga je skladatelj poučil, da teče spodaj na drugi strani, je dramatik odvrnil, da to res ni zelo važno. Puccini je ugodil avtorju in Tosco z Angelskega gradu pognal v globino. Medtem ko v drami junakinja pred skokom Scarpijeve sodelavce zmerja s sodrgo, v libretu omenja Boga: »O Scarpia, avanti a Dio!«

Na koncu še nekaj besed o Sardouju in njegovi Tosci na Slovenskem. Josip Stritar je leta 1870 v Pogovorih zapisal, da francoski dramatiki, med katerimi je omenjal tudi Sardouja, v tehniki in dialogu nimajo vrstnika. Ker pa opisujejo »gnilo« življenje, je odsvetoval njihovo prevajanje. Stritarjev veto je vplival na slovensko recepcijo Sardouja, saj so v prvih desetletjih Dramatičnega društva uprizorili le delo Marcelle. Šele v sezoni 1891/1892, ko so odpirali novo gledališče, v katerem je danes opera, so napovedali, da bodo s posebno skrbjo gojili fino francosko igro, ki jo poleg drugih zastopa tudi Sardou. Predstava Fedore je bila leta 1893 tako dobro obiskana, da so delo še večkrat uprizorili, zadnjič leta 1898, mesec dni pred italijansko praizvedbo Giordanove opere Fedora, ki ruski kneginji še dandanes ohranja nesmrtnost. Od leta 1902 so vsako leto uprizorili katero od Sardoujevih historičnih iger in tri leta pozneje je prišla na vrsto Tosca, »prekrasna, nadvse pretresljiva tragedija ljubezni in ljubosumnosti«, ki jo je prevedel lekarnar Alojzij Benkovič. Na prelomu stoletja je moral vsako dramsko besedilo pregledati gledališki cenzor in ta je v besedilu prečrtal spovednikove besede, namenjene Tosci, naj prijatelja Cavaradossija pripelje na pravo pot. Ker Tosca pri tem ni uspešna, si ne upa več k spovedi. Cenzorja je zmotila tudi Scarpijeva prošnja sveti devici, naj blagoslovi trud policistov, saj želi, da ujeta zver pogine pod njihovimi noži.

Tosco je igrala še ne sedemindvajsetletna Čehinja Otýlie Spurná (1878–1938), ki je bila tedaj angažirana v Ljubljani. Predstavo, ki je imela eno samo reprizo, je režiral češki igralec Jaroslav Altman oziroma Jaroslav Tišnov (1867–1933), tudi interpret Scarpie. Oba sta kritiko navdušila: »Naslovno vlogo je igrala marljiva gdč. Spurna, kateri je bila podarjena v drugem dejanju velika lira iz cvetk in lep šopek. Gdč. Spurna je v tej vlogi vnovič pokazala, kaj zna. Bila je v 1. in v 2. dejanju jako simpatična, ljubosumna ljubimka, v 3. in v 4. dejanju pa je pokazala dramatično svojo moč in eneržijo. Veliki prizor, ko trepetaje za življenje svojega ljubimca izda ubogega Angelottija, je gdč. Spurna res imenitno izvedla, še višje pa se je povzpela v zadnjem dejanju, ko prekani Skarpio in ga umori. Tudi gospod Tišnov se je sinoči jako odlikoval. Njegov Skarpia je bil res vseskoz dosledno izreden značaj. Ta hladni, vsem boljšim čuvstvom nepristopni rabelj despotizma, je bil izborno karakteriziran v igri, v maski, v vsaki kretnji, pri vsaki besedi.«

To je bila čisto češka predstava, saj je Angelottija odigral Otokar Boleška (1880–1917), v stranskih vlogah pa sta igrala še Růžena Nosková (1884–1960) in Adolf Dobrovolný (1864–1934). Le slikarja Cavaradossija je interpretiral Hinko Nučič. Domnevamo, da so v Ljubljani odigrali le štiri dejanja, kar pomeni, da so gledalci lahko pričakovali, da bo lepa pevka rešila svojega Maria. V soseščini pa je Tosca že slovela predvsem kot opera. Že naslednje leto je bila v Ljubljani njena slovenska praizvedba in Tosca je postala za vselej Puccinijeva, Sardou pa se na slovenskem repertoarju ni pojavil nikoli več.

(odlomek iz gledališkega lista uprizoritve)