Lepotica in zver je po besedah umetniškega vodje opere Rocca prvo Glassovo delo, ki ga postavljajo na oder ljubljanske Opere. Za to je, kot je povedal na petkovi novinarski konferenci, več razlogov, med drugim je Glass, ki je zgodnji predstavnik glasbenega minimalizma, lani dopolnil 80. let. Izrazil je tudi veselje, da z njegovo opero razvijajo linijo, ki je v svetu v opernem gledališču danes na nek način že tradicionalna, na Slovenskem pa sicer nekoliko manj.

Po besedah glasbene vodje in dirigentke predstave Žive Ploj Peršuh je kvaliteta Glassove opere v tem, da je v majhnem okviru z zares minimalnimi sredstvi, s ponavljanji, utripanji enostavnih harmonij dosežen največji učinek. "Vendar se na prvi pogled ne smemo zanesti na to, da je ta glasba zgolj in samo lepa, kot tudi ta zgodba ni zgolj in samo lepa," je povedala in dodala, da je v njej vse, od gneva, žalosti, nesramnosti, objestnosti, groze, ljubezni in žalovanja do tragedije.

Vse te odtenke so zbrali tako z inštrumentalne plati, kot tudi v kombinaciji s pevskimi glasovi, ki imajo izjemno pomembno vlogo, saj ima vsak solist svoj prvi plan in svoj glasbeni okvir. Z nalaganji, dodajanji in odvzemanji dosegajo in dramski lok čez predstavo ter lepoto in gracilnost te pri nas redko slišane glasbe, je še povedala.

Režiser in koreograf Matjaž Farič je izpostavil, da je Glass pri pisanju opere uporabil postmodernistični postopek, zato je bil za njih velik izziv, kako slediti libretu in glasbi. Ker je glasba nastala po istoimenskem Cocteaujevem filmu, uporablja dramaturško logiko, ki jo označujejo hitra menjava prizorov, zelo razdrobljeni dialogi in včasih veliko stranskih replik. Predstavo zato zaznamuje zelo hiter tempo tako v uprizoritvenem kot glasbenem smislu.

Kot posebno odliko opere pa je izpostavil, da je Glass, tako kot si je zadal nalogo, vztrajal do konca, da je sledil dogajanju na filmu in da ni popuščal. To je mestoma pripeljalo tudi do tako zelo zgoščenega tempa, da je že ta sam po sebi postal uprizoritveno sredstvo.

Zgodba je po Faričevih besedah precej drugačna od tiste, ki smo je vajeni iz muzikala in risank, saj se veliko bolj približuje originalnemu mitu. Danes si sami zgradimo zunanjo podobo po potrebi naše okolice in se za njo skrivamo, da lažje preživimo. V Glassovi operi in v njihovi zgodbi pa je lepotica zmožna videti čez to, kar je vidno na zunaj, s čimer reši sebe in zver. Poleg tega njena družina še zdaleč ni tako ljubeča, kot je to v Disneyevih produkcijah, ampak gre za globoko disfunkcionalno družino.

Nuška Drašček, ki poje vlogo lepotice, je povedala, da je ta projekt je popolnoma drugačen od njenih dosedanjih projektov in da vloga ogromno ponuja v samem izrazu ter simboliki jezika in giba. Najbolj ji sicer seže do srca razvoj odnosa med lepotico in zverjo, ki prehaja iz prvotnega strahu pred nečim novim in drugačnim v spoznavanje globine in lepote tega.

Vlogo lepotice poje tudi Elena Dobravec, ki je izpostavila, da ji je znotraj vloge največji izziv predstavljala spojitev glasbe z igro. Filip Bandžak poje vlogo zveri. Ta je bila zanj, kot je povedal, velika preizkušnja, sicer pa mu je na njej najbolj zanimiva notranja lepota, ki pa jo lepotica takoj opazi.

Scenograf predstave je Marko Japelj, kostumograf Alan Hranitelj, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, dramaturginji Tatjana Ažman in Staša Bračič.