Kot je uvodoma povedala ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel, predstava prikazuje intenzivni dan razširjene družine, kjer drobne frustracije, ki so del vsakdana, prerastejo v dogodek, ki ga ni več mogoče preiti. Ustvarjalci se sprašujejo, kateri je tisti sprožilni trenutek, ko se nekdo odloči, da bo namesto tišine izbral akcijo.

Po besedah Katarine Morane ju z Divjakom, za katerega je bila to druga režija v Drami, družijo enake teme: čas, v katerem živimo, naglica, ki je s tem povezana, pritiski obstoječe družbe po produktivnosti ter izgubljenost človeka skupaj z njegovimi stiskami in tesnobami, ki jih predeluje vsak sam. Kot je povedal Divjak, je vse to postavljeno v okvir, v katerem v načrtih gentrifikacije pade drevo, nek fant pa začenja razumeti, da ni razlike med živimi bitji.

V predstavi po režiserjevih besedah poskušajo soočiti dva vidika: ujetost v svet, ki se "samo prilagaja in predaja nekemu narativu kapitala", medtem ko "živi svet okrog nas vedno znova izgublja, s tem, ko izgublja narava, pa na nek način izgubljamo tudi mi". Z avtorico ju je tako zanimalo, kako so stvari prepletene. Predstava govori tudi o tem, da "se v nas nabira veliko neke jeze", ki se izraža v izgorelosti in depresiji. Kot je še povedal Divjak, je za njimi intenziven študij, hkrati pa ga je bilo "strah zaradi fenomenalne igralske ekipe".

Kostumografinja Tina Pavlović je navdih za kostume črpala iz drevesa, do prave rešitve pa so po njenih besedah prišli skupaj. Tudi avtor glasbe Blaž Gracar je glasbo v drugem delu predstave, kjer bodo na odru še bobni, označil za kolektivno delo, medtem ko je v prvem delu nastavil ritme in občutek, da "svet mogoče malo prehitro hiti".

Svetovalec za ritem je bil Marjan Stanić. Scena, ki jo je zasnoval Igor Vasiljev, bo sestavljena iz različnih prostorov, tako bivanjskih kot naravnih.

Devet vlog v predstavi so zasedli Janez Škof, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Uroš Fürst, Nina Ivanišin, Maruša Majer in Timon Šturbej ter kot gosta Gregor Zorc in Iztok Drabik Jug.

Da je besedilo, napisano v pogovornem jeziku, aktualno, po besedah Šturbeja ni potrebno posebej izpostavljati, kot igralcu pa mu je bilo v izziv, kako skozi minimalna sredstva dobiti širino. Kot je povedal Fürst, na tako zapisan tekst še ni naletel, navdušil pa ga je tudi zato, ker je na meji tega, da se ga samo naučiš in pustiš, da te vodi. Besedilo mu je tudi spremenilo pogled oziroma pozornost na stara drevesa, ki so še v urbanih sredinah, čeprav ga okoljski aktivizem ne prepriča.

V predstavi je več zgodb: o drevesu, vseh nas in o življenju kot takem, je povedala Nina Ivanišin. Tekst je označila tudi za dragocen dokument jezika, ki je trenutno prisoten. Da je v besedilu opazila več ravni, iz katerih je nastala kompleksna zgodba, je izpostavila tudi Maruša Majer. Po njeni oceni sicer ni pretirano kritično, ampak iz njega veje določen optimizem.

Iztok Drabik Jug je ob besedilu začutil, da so tudi ljudje med sabo povezani, podobno kot drevesa, Tina Vrbnjak pa je poudarila, da je na vsakem koraku treba opozarjati na stvari, ki so moteče in ovirajo lepšo skupnost.

Premiera predstave bo 3. decembra ob 20. uri. Do 23. decembra bo na sporedu 12 ponovitev, uprizoritvi 21. decembra bo sledil tudi pogovor z ustvarjalci.