Osrednji zapleti drame, ki je nastala po naročilu gledališča, se dogajajo v sobi pobega. Tam honorarno dela študentka slikarstva Mihaela, ki si želi po diplomi podiplomski študij ali prakso v New Yorku, in kamor pride v petek zvečer na team building skupina sodelavcev neke korporacije. Narativne linije prekinjajo poetična prozna pripoved o Časomercu, ki predstavlja begunsko problematiko današnjega časa, ter zgodbi čistilke Lili, priseljenke iz ene od republik nekdanje skupne države, in lastnika hiše - osamljenega gospoda Francija.

Predstava je postavljena v sobo pobega, ki naj bi bila za zaposlene kot nekakšen team bulding, ki si ga je zamislil njihov šef, a izkaže se, da se zaposleni namesto, da bi bili bolj povezani, znajdejo s še bolj razsutimi odnosi, prav tako ostanejo nerešene uganke in dileme, s katerimi so v sobo prišli, je na januarski novinarski konferenci povedal Farič.

Simona Hamer je dejala, da je impulz za dramsko besedilo, ki je bilo leta 2020 nominirano za nagrado Slavka Gruma, črpala tako iz svoje izkušnje kot ustvarjalke na svobodi oz. t. i. prekarke kot iz izkušenj predstavnikov svoje generacije oz. 30-letnikov. Veliko jih je bilo že nekaj let zaposlenih po službah in so se po začetnem entuziazmu začeli soočati s prvimi preobremenjenostmi in davkom na fizičnem in psihičnem področju ter načetimi medosebnimi odnosi, je pojasnila.

Dramaturginja Staša Prah pa je opozorila še na problematiko priseljencev, ki jo avtorica v tekstu izpostavi, s katero se zdi, da se v današnjem svetu ne moremo soočiti kot se ne moremo soočiti z lastnimi težkimi zgodbami, je menila.

Po besedah Fariča, ki je tudi koreograf predstave, so veliko pozornosti namenili telesu. Za scenografijo je poskrbel Marko Japelj, za glasbo pa hrvaški skladatelj Damir Urban.

V predstavi igrajo Klemen Janežič, Benjamin Krnetić, Tina Resman, Nejc Cijan Garlatti, Barbara Cerar, Tina Vrbnjak, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Maša Derganc in Valter Dragan. Kostumograf je bil Alan Hranitelj, oblikovalec svetlobe Borut Bučinel.