Virginija kar naprej tuli, renči in revska, slabe volje je, ne ljubi se ji družiti z nikomer, vse ji gre na živce in prav nič je ne more potolažiti. A Vanesa se odloči, da jo bo spravila v dobro razpoloženje. Poskuša marsikaj, a ne gre tako zlahka. Končno ji Virginija pove, da bi jo osrečilo, če bi lahko nekam poletela. Nekam, kjer so kolački, lepe cvetlice in drevesa in prav nobene potrtosti. Tja, v Rožni park. Vanesa se ne obotavlja, poišče škatlo z barvicami in stene kmalu postanejo pisane in slikovite. Virginijina soba se spremeni v Rožno dolino, v cvetoči vrt, poln barv in svežine. Naenkrat vse poleti, postane svetlo in veselo, z Virginijo vred.

Naslov in vsebino slikanice sta navdihnili angleška pisateljica Virginia Woolf, ki je trpela za depresijo in melanholijo, ter njena sestra, slikarka Vanessa Bell. Vendar ne gre za njuno biografijo, pač pa za oris počutja, ki je pisateljico spremljalo skorajda vse življenje. Zgodba opomni na moč in pozitivne učinke, ki jih premoreta domišljija in umetnost, da si opomoremo in znova postavimo na noge. Izriše nam tudi subtilno podobo sestrske ljubezni in prijateljstva nasploh, katerega naloga je med drugim, da opazimo druge, jih poskušamo razumeti in jim pomagati.

Tako mračni vihar v Virginiji kot Vanesina barvna eksplozija sta na odru prikazani z domišljijsko močjo senčnega gledališča. Svet senc in barv z milino, občutkom, lahkotnostjo in sočutjem izrisuje domišljijsko pustolovščino med morami in sanjami, ki se konča s hvalnico življenju.

Italijanski režiser Fabrizio Montecchi je eden največjih mojstrov gledališča senc. V LGL je režiral večkrat nagrajeno uprizoritev Račka, Smrt in tulipan, pri tokratni predstavi pa se je podpisal tudi kot avtor priredbe in scenograf.

Avtorica likovne podobe po motivih Isabelle Arsenault je Federica Ferrari, nastopili pa bosta Martina Maurič Lazar in Maja Kunšič. Premiera bo na velikem odru.