Osrednja tema Macbetha je človeško zlo, ki ga spremljamo iz perspektive tistega, ki ga povzroča. Igra nas namreč postavi v intimni svet zločinca in nas popelje v najgloblje človekove temine. V uprizoritvi igrajo Bojan Emeršič (Macbeth), Barbara Cerar (Lady Macbeth), Iva Babić (Lennox, Hekata, Tri vešče, Trije morilci), Rok Vihar (Malcolm, Banquo), Zvone Hribar (Duncan, Macduff, Tri vešče) in Klemen Janežič (Fleance, Tri vešče, Trije morilci).

Shakespearov Macbeth (1606) je ena tistih iger, ki posegajo v najgloblje človekove temine in razgaljajo motive najokrutnejših dejanj. Gre za spektakel strasti, ki botruje realizaciji radikalnega zla in ga lahko interpretiramo kot raziskavo anatomije najtemnejših zločinov. Zlo je v Macbethu srhljivo, a čudno privlačno, z njim je prepojen ves svet, od intime med naslovnim junakom in njegovo »nedolžno« soprogo do državniških zadev, kot tudi dogodkov v naravi. Zgodba se začne tako, da vojna povratnika Macbeth in Banquo srečata Vešče, ki vsakemu posebej napovejo prihodnost. Macbeth izve, da bo nekoč kralj, Banquo pa, da bodo kralji njegovi potomci. Banque se, drugače kot Macbeth, na prerokbo odzove preudarno in prijatelja posvari pred pogubnimi posledicami verovanja v resničnost besed usodnih sester. Kljub temu želi Macbeth za vsako ceno zasesti kraljevi prestol, ki trenutno pripada Duncanu. Ob tem mu ob strani stoji tudi njegova demonska lady Macbeth, s katero ju druži skupna želja – želja po kroni.

Kot je poudarila dramaturginja in urednica gledališkega lista Eva Kraševec, se Macbeth, ki je sicer znanec velikih odrov, tokrat seli na intimno prizorišče Male drame. Za gledališki list je v duhu aktualizacije uprizoritve zapisala, da se interpretacija tokratne uprizoritve »osredotoča na stanje v družbi, v kateri najpogosteje zasedajo vodilne položaje tisti, ki imajo za seboj najboljši lobi, največ denarja, najmočnejše komolce ali najbolj nepoštene namene, ne glede na sposobnosti. Zaradi lastnih ambicij in brezsramnosti ti posamezniki povzročajo vojne in trpljenje tisočih. /…/ Macbeth razkriva anomalije naše družbe, ki ni sposobna zajeziti tistih, ki jih vodijo egoizem, nezdrave ambicije in nečastni nameni, in spodbuditi teh, ki bi lahko prispevali v dobro vseh.«

Režiser ter avtor glasbenega izbora in videa Igor Pison se je ob slovenskem besedilu ukvarjal tudi s tujejezičnimi različicami Macbetha, saj je vsak prevod tudi interpretacija. Tokratna uprizoritev se odvija v prijetnem in domačnem prostoru, v nekakšni dnevni sobi, kjer naklepi zvenijo drugače. Zlo je v drami prikazano neobičajno, spremljamo ga iz perspektive zločinca, ki ga ne smemo obravnavati kot edinega krivca, saj brez ostalih oseb sam po sebi nima te moči. Pison glede boja za oblast pravi, da mora tisti, ki pride na oblast, imeti moč in energijo, da na tem položaju ostane. Če si dober v eni vlogi, ni nujno, da si tudi v drugi, in to porodi strah. Režiser ugotavlja, da je razlog za priljubljenost uprizarjanja Shakespeara v tem, da njegove drame, preprosto povedano, funkcionirajo. V pogovoru z Evo Kraševec za gledališki list je o uprizarjanju Shakespearovih klasik razkril, da je »Shakespeare nevaren avtor, ker je v njem gostota svetov, ki jih opisuje, tako obširna, da bi ga morali vzporejati z velikimi romani devetnajstega in dvajsetega stoletja. Zato je njegove tekste nujno treba črtati ali predelati. Treba je najti neko smer.«

Lektorica Tatjana Stanič je prvo srečanje tokratne ustvarjalske ekipe Macbetha s skoraj 100 let starim prevodom Otona Župančiča opisala kot »potencialno pustolovščino«, pri kateri se je v procesu študija izkazalo, da je prevod še vedno zelo aktualen, zato ga slogovno niso spreminjali, ohranili pa so tudi nekatere arhaizme, ki še danes dobro opravljajo svojo nalogo. V besedilo so posegali le toliko, da so najbolj pomembne misli prišle še bolj do izraza. »Ohranili smo poimenovanje tani za škotske plemiče; ‘izguba’ poimenovanja in s tem konec starega reda odseva tudi v zaključnem Malcolmovem govoru: Od zdaj naprej ste grofje … Moderno branje zgodbe in sodobno razumevanje verza ustvarja govorno podobo, ki obrača arhaične elemente prevoda predstavi v prid in se zliva z avtorskim razumevanjem Macbetha.«

Igralec Bojan Emeršič, ki nastopa v vlogi Macbetha, je v svoji bogati karieri nanizal že veliko igralskih srečanj s Shakespearom. Tokratno uprizoritev označuje kot »eno najlepših potovanj« v svoji gledališki karieri, zasluge za to pa pripisuje režiserju Igorju Pisonu. Za svoj dramski lik pravi, da poleg črnih plati pokaže tudi človeškost, in sicer do te mere, da bi ga ob koncu predstave morda kdo želel celo osebno spoznati. Njegov Macbeth je zelo ambiciozen in želi zastavljeni cilj na vsak način doseči, kar Emeršič primerja tudi z motivacijo vrhunskih športnikov. Macbeth se bo na odru srečal s paleto najrazličnejših človeških emocij, temeljno pa ga zaznamujeta občutenji zla in strahu.

Igralka Barbara Cerar, v uprizoritvi lady Macbeth, ki z Macbethom sprva tvori močan povzpetniški par, izpostavi v povezavi s tem odnosom misel, da ženska lahko življenje da ali ga vzame. »Če je prvo naravno, pa drugo ni. Ko se lady Macbeth odloči prekoračiti meje, se svet zamaje.« Cerarjeva kot eno od vprašanj, ki jih odpira uprizoritev, izpostavi tudi strah moških, da bi bili odvisni od žensk, kar se v predstavi pokaže tako, da na koncu na odru ostanejo le moški.

Pri nastanku uprizoritve so sodelovali tudi scenografinja in oblikovalka luči Petra Veber, kostumografinja Belinda Radulović, asistentka režiserja Mojca Madon, asistentka dramaturginje Lea Kukovičič in asistentka kostumografinje Helena Černej.