Po Jovanovićevih besedah je bila predstava o šahu vsekakor izziv, saj se zdi, da ta ne sodi na oder. Za šah namreč velja, da ga gledajo šahisti in ne pritegne širšega občinstva, kar sicer velja za gledališče. Glede žanra predstave Jovanović niha med zgodovinsko in dokumentarno dramo, mogoče je celo govoriti o političnem gledališču. Toda v prvi vrsti je predstava Bobby in Boris po njegovem mnenju drama o porazu.

Predstava sledi legendarnemu svetovnemu prvenstvu v šahu leta 1972 v Reykjaviku. Za naslov svetovnega prvaka sta se pomerila njegov branilec Boris Spaski (Igor Samobor) in izzivalec Bobby Fischer (Aljaž Jovanović). Prvenstvo je trajalo dva meseca in je postalo del sodobne mitologije, saj je dvoboj v času hladne vojne predstavljal tudi spopad dveh velesil, Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike.

Čander, tudi sam izjemno dober šahist, je spomnil, da je imel šah do 90. let povsem drugačno, pomembnejšo vlogo, vse se je spremenilo, ko je človeka premagal računalnik. Toda pri šahu so, tako Čander, poleg matematike zelo pomembne tudi človeške dimenzije, kot sta domišljija in taktika. Prav intima in strasti so bile zato osnova, na kateri je gradila gledališka ekipa. Če je Fischer veljal za ekscentrika, pop ikono, je Spaski vsaj na začetku ujetnik sovjetskega racionalnega stroja. Vsi ustvarjalci pa so se strinjali, da je Spaski za dramo nemara še bolj zanimiv kot njegov ameriški tekmec. On se mora namreč posloviti od ideje, da ni več na vrhu piramide.

Tako Samobor kot Jovanović sta igro šaha na neki točki primerjala z ustvarjalnim procesom v gledališču, ko razmišljata o svojem mišljenju in spoznavata meje nadarjenosti. V predstavi oba odigrata nekatere od zgodovinskih partij, spet druge so skrajšane. Kot je dejal Samobor, so se mu med vajami partije sčasoma iz abstrakcije spreminjale v pokrajino, v kateri lahko ena poteza spremeni vse vesolje.

Dramaturginja Eva Kraševec je tudi sama poudarila sorodnosti med gledališkim in šahovskim svetom, ki ju določajo strasti ter popolna predanost. Predstava je razdeljena na tri stopnje, predstavitev igralcev, vpogleda v psihološko razsežnost in samo šahovsko igro, pri čemer igra pomembno vlogo tudi video. Avtorja videa Miha Knific in Blaž Čadež sta poskrbela, da "close-up" gledalcu približa igralčevo mimiko, pomembno vlogo pa na videu odigrajo tudi nekateri drugi igralci: Branko Šturbej kot predsednik ZDA Richard Nixon, Nina Ivanišin kot Marilyn Monroe, Davor Janjić kot jugoslovanski novinar Dimitrije Bjelica in drugi.

Kostumografinja Jelena Proković je poskrbela za kostume, ki stilizirano odslikavajo 70. leta, lektorica je bila Tatjana Stanič, ki je v tekstu opozorila na nekatere, tudi politično konotirane fraze, ki se danes ne uporabljajo več. Avtor glasbe je Davor Rocco, scenografijo pa podpisuje Vadim Fiškin.


foto Peter Uhan
Izjave ob otvoritvi razstave in predstavitvi uprizoritve

»Veseli me, da v času, ko je šah že izgubil del intelektualne in družabne vloge, ki jo je nekoč imel, krstno uprizarjamo igro Bobby in Boris ter odpiramo razstavo o šahu. Upamo, da bomo s tem vsaj malo prispevali k večji prisotnosti  in priljubljenosti šaha v današnjem času.« (Peter Sotošek Štular, v. d. ravnatelja SNG Drama Ljubljana)

»Uprizoritev Bobby in Boris lahko žanrsko opredelimo kot zgodovinsko, dokumentarno, politično igro ... Predvsem pa moram poudariti, da gre za dramo o porazu Borisa Spaskega, ki na netipičen način združuje dva svetova – gledališkega in šahovskega.« (Dušan Jovanovič, režiser uprizoritve Bobby in Boris in soavtor dramskega besedila)

»Nadvse zanimiva dimenzija te igre je intimna zgodba dveh posameznikov, šahovskih genijev, ki se vsak na svoj način zagrizeno borita za naslov svetovnega prvaka. Zelo vesel sem, da je prišlo do uprizoritve igre Bobby in Boris, in sem ob tem prepričan, da je Dušanu Jovanoviću z njegovo ekipo uspelo ustvariti nenavadno, zanimivo in napeto gledališko uprizoritev.« (Mitja Čander, soavtor igre Bobby in Boris)

»K sodelovanju pri pisanju šahovske igre Bobby in Boris me je Dušan Jovanović kot svojo nekdanjo študentko na seminarju za dramsko pisanje povabil spomladi 2010. Pri projektu sta takrat že sodelovala z Mitjo Čandrom. Zelo sem ponosna, da sem lahko sodelovala pri tem projektu, in se zelo veselim uprizoritve.« (Eva Mahkovic, soavtorica igre Bobby in Boris)

»Uprizoritev Bobby in Boris je psihološko napeto srečanje dveh svetov, ki se med seboj dopolnjujeta. Igro lahko razdelimo na tri dele: predstavitev tekmovalcev, psihološka vojna in šahovski del. Skozi to strukturo se šah ob izjemnem vložku vrhunske ekipe prelije v imenitno gledališko uprizoritev.« (Eva Kraševec, dramaturginja uprizoritve Bobby in Boris)

»Igra je postavljena na začetek 70-ih let 20. stoletja, ko so se dogajali številni premiki v jeziku in so se uveljavili izrazi, ki danes niso več prisotni v vsakdanji rabi, lahko pa jih opazimo v besedilu. Tudi govorna podoba igre je trodelna: od zelo formalnega govora pri uvodni predstavitvi prek mešanja zasebne in javne govorice v osrednjem delu do prevlade intimnega govora v finalnem delu osebne drame obeh protagonistov, ki se soočata z različnimi notranjimi in zunanjimi pritiski.« (Tatjana Stanič, lektorica uprizoritve Bobby in Boris)

»V uprizoritvi Boris Spaski govori o refleksiji lastnega mišljenja in o preizkušanju njegovih meja. Gre za situacijo, s katero se gledališki igralci, šahisti in nasploh ljudje pogosto srečujemo. Za Spaskega je bil ta reykjaviški dvoboj izredno težka preizkušnja, ki ga je zaznamovala za vedno. Prav tako pa tudi Bobbya Fischerja.« (Igor Samobor, nastopa v vlogi Borisa Spaskega)

»Gre za različna videnja, različna vesolja in čustva, ki jih prinaša šah. Kar bo lepo vidno v naši uprizoritvi.« (Aljaž Jovanovič, nastopa v vlogi Bobbya Fischerja)

»Uprizoritev dopolnjujejo grafike in zgodovinsko realistični video posnetki izjav in spodbud tekmovalcema s strani takrat pomembnih osebnosti, narejeni v avtentičnem stilu dogajalnega časa. Pomemben vidik pa predstavlja tudi približano snemanje protagonistov med šahovskim dvobojem, ki s povečano projekcijo slike na balon razgali vsako še tako drobno obrazno potezo in ustvarja izkustveno komponento, ki je v gledališču običajno ne vidimo.« (Miha Knific, soavtor videa)

»Glasba, ki jo lahko slišimo v uprizoritvi zveni kot šah, posnema dinamiko igre in tako prispeva k ustvarjanju večplastnega dramatičnega izraza uprizoritve.« (Davor Rocco, skladatelj)

»S stiliziranimi kostumi v šahovskem barvnem spektru smo pomembno definirali čas v katerem se zgodba dogaja in izrazu uprizoritve dali dodatno časovno avtentičnost.« (Jelena Proković, kostumografinja)

***
Predstavo v Mestnem muzeju Ljubljana spremlja razstava Reykjavik v Ljubljani, ki osvetljuje "dvoboj stoletja" kot šahovsko igro v širšem smislu. Razstava obsega tudi zbirateljske primerke šahovnic, šahovskih ur in slik z motivi šaha. V.d. ravnatelja Drame Peter Sotošek Štular ob tem upa, da se bo po upadu zanimanja za šah krivulja ponovno obrnila navzgor.