Ravnatelj Drame Igor Samobor je na današnji novinarski konferenci povedal, da je zamisel o predstavi nastala po pogovoru z režiserjem, s katerim sta se strinjala, da je ljubezen edina energija, ki bi lahko drugače uravnavala svet, oziroma o tem, da je ta poleg odpuščanja in empatije tudi možno in nujno pomembno gibalo sveta - iz tega razmišljanja je nastal tudi naslov letošnje sezone.
"Če nekoga čutim, ga razumem, lahko pa mi je zelo blizu, a ga ne razumem," je bil po njegovih besedah vzvod za predstavo, za katero so želeli, da bi bila večjezična mednarodna koprodukcija in da se je ne bi prevajalo, ker "bi se je moralo razumeti".
"Živimo v času, ko vse stvari gledamo s predsodki, z naučenim vedenjem, s tem, da nas mediji, svet, okolica in hitrost usmerjajo v to, da imamo o vsem že izdelano mnenje. Zelo težko se odpremo, zelo težko razumemo, zelo težko celo poskušamo razumeti. Ljubezen kot tako je treba pustiti poslušati, slišati, pustiti, da dela sama," je novo predstavo pospremil Samobor.
Projekt je nastal v okviru programa sodelovanja Interreg med Italijo, Albanijo in Črno goro v koprodukciji s Kraljevim gledališčem Zetski dom na Cetinju, kjer je bil krstno izveden 14. septembra. Lorenci se je pri tem, kot je povedal, znašel pred dvojno zagato: pred tem, da nerad govori o gledališču, in pred tem, kako govoriti o ljubezni.
"Vse se mora zgoditi med nami," je pojasnil svoje izhodišče. Večino igralcev pred prvo vajo ni poznal, vsem pa je želel dati priložnost, kar se je "izkazalo za nekaj prečudovitega". "In to je zame živ dokaz, da je treba poslušati, utihniti in dati priložnost." Privilegij je bil po njegovih besedah ravno v tem, da "niso imeli zgodovine, preteklosti, niso bili zaznamovani", ampak je šlo za "tabulo raso, čisto priložnost". Pri tem pa je spoznal, da je "čisto vsak človek zgodba, da ni bolj pomembnega ali manj pomembnega človeka ali zgodbe".
Za lektorico Tatjano Stanič je bil ta projekt življenjska izkušnja, nekaj povsem novega. Najbolj pomembno ji je bilo, da so se ljubezni zgodile skozi jezik, presežek pa se je po njenih besedah zgodil v tem, da so jeziki delovali ne le na ravni razuma in študija, ampak tudi na psihološko-intuitivni ravni. Vsi jeziki po njenem mnenju delujejo tako pri igralcih kot pri gledalcih in ustvarjalcih projekta. "Recimo v albanščini nealbanski govorci minimalno govorijo, ampak albanščina prežema celotno uprizoritev in vse ustvarjalce. Enako je tudi z drugimi jeziki," je povedala lektorica.
V predstavi nastopajo Janez Škof, Maruša Majer in Zvezdana Novaković iz Slovenije, Jelena Leban, Karmen Bardak in Srđan Grahovac iz Črne gore, Barbara Folchitto in Daniele Gaggianesi iz Italije ter Krist Lleshi in Matia Llupa iz Albanije. Na predstavitvi so izpostavili pogum za takšen projekt, ki je v ospredje postavil občutke, potrpljenje in rahločutnost, v katerem ni veliko konvencionalno gledališkega in ki je vzpostavil širše razumevanje na jezikovni ravni.
Soustvarjalci so bili stalni režiserjevi sodelavci: dramaturg Matic Starina, scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Belinda Radulović, koreograf Gregor Luštek, avtor glasbe Branko Rožman. Svetlobo so oblikovali Lorenci, Hojnik in Juš Zidar.