Beckettovo besedilo enodejanke, ki ga je prevedel Srečko Fišer, je apokaliptično, pri čemer je režiser de Brea apokalipso definiral kot človekov občutek nemoči. "A ravno sredi te tragičnosti se skriva tudi komika, ki smo ji želeli slediti v tej tragikomediji," je pojasnil na nedavni novinarski konferenci.

Predstava obenem po režiserjevih besedah podaja sugestivno podobo človekovega prehajanja oziroma njegove tranzicije v onostranstvo. V takšnem okolju so liki zelo pristni, saj so zmožni podati tudi iskreno izjavo, ki ni obremenjena s komentarjem, kar v vsakdanjem življenju po njegovem mnenju vedno je.

"Na tem svetu torej Beckettov junak nima ničesar, razen zavedanja lastnega niča - že golo naključje mu lahko vzame vse -, ima pa še moč, da reče 'Jaz'. Z nogami v blatu in z nikoli doseženim nebom potuje svojemu neizbežnemu samouničenju naproti," so režiserjeve besede povzeli v ljubljanski Drami.

V predstavi igrajo Matija Rozman, Veronika Drolc, Jurij Zrnec in Igor Samobor v alternaciji z Gregorjem Bakovićem. Kot je dejal Zrnec, je Konec igre zelo natančna predstava, ki ne prenese balasta in je kot taka težka za igralce, ki so sicer vajeni oblagati in opravičevati svoje like z navlako.

Dramaturginja predstave je bila Mojca Kranjc, scenograf de Brea, kostumograf Blagoj Micevski.